Na tradicionalni švedski mizi ne smejo manjkati maslo, kruh (od tod švedsko ime, ki pomeni miza s kruhom in maslom) ter izbor hladnih ribjih jedi. Tak način obrokov se je uveljavil že v 14. stoletju, ko so gostom na posebni mizi ponujali prigrizke pred obedom. Na mizi so bili vedno ribje jedi in žganje. Sredi 17. stoletja so na tak način začeli streči tudi slavnostne večerje, tako da se je razširila ponudba jedi. Na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 so tak način strežbe glavnih obrokov prevzele tudi restavracije. Švedska miza je postala mednarodno znana po svetovni razstavi leta 1939, ko je v švedskem paviljonu restavracija Tri krone obiskovalcem ponudila jedi, predstavljene na tak način. Poseben tip švedske mize je julbord, ki je tradicionalna švedska božična večerja, kjer strežejo tudi sladice, ki jih na tradicionalni švedski mizi ni. Podobne tradicionalne oblike postrežbe jedi so značilne tudi za druge skandinavske narode.