Četrto mesto ni bilo razočaranje, kot morda kdo misli. Imam samo lepe vtise. Zadovoljna sem bila s tem, kar sem dosegla, kljub temu da sem ostala brez kolajne. Vem, kako blizu sem bila, koliko sem delala za to, navsezadnje sem dobila potrdilo, da sem se sposobna tudi na največjih tekmah bojevati z najboljšimi. In v to verjamem še naprej.
Je delček visokih ciljev povezan tudi z miselnostjo partnerja Ola?Niti ne. Sem že toliko zrela. Sama si postavljam višje in višje cilje. Vse bolj se poznam, vse več pričakujem od sebe. Ti cilji niso prišli zaradi Olove kariere, pač pa moje. Je pa res, da tudi Ola še nima olimpijske kolajne. Bil je četrti v Vancouvru, za sprint štafet, kjer bi moral nastopiti s Pettrom Northugom, pa se je zaradi zdravstvenih težav odpovedal nastopu. (Hattestad je za potezo dobil največjo norveško nagrado za vzornega športnika, saj sta Northug in Pettersen osvojila zlato, op. a.). Tudi Ola trenira za zlato, le da se mora prej še uvrstiti v norveško ekipo.
Verjetno je pristop do športa na Norveškem le malce drugačno kot pod Triglavom? Norveško okolje zagotovo vpliva na vaše sožitje s športom?Zagotovo vpliva. Zdaj veliko več razmišljam o sebi in se na tak način spoznavam. Na Norveškem poskušajo športnike naučiti, da so sami svoji trenerji. Tudi sama veliko delam za to, seveda s pomočjo drugih okoli mene. Poskušam se čim več naučiti od njih. Na Norveškem vsi uživajo v športu, v teku, tudi sama uživam. Rada treniram. Tek je način življenja.
Avgusta ste nastopili na nizu tekem s tekaškimi rolkami na Norveškem (zmaga v Hammarju, trikrat druga, dvakrat tretja). Z Vesno Fabjan sta v norveških medijih, tudi dnevniku Dagbladet, poželi veliko pozornosti, saj je bila vajina glavna tekmica Marit Bjoergen.Odločila sem se za niz tekem, kjer bi dobila potrditev napredka v drsalni tehniki. Predvsem odziv v tekmovalnih okoliščinah. Vse zaradi tega, ker je sprint v Sočiju v drsalni tehniki. In prav na teh tekmah sem dobila potrditev, da sem na dobri poti. Posebno sem bila počaščena, ko je Marit Bjoergen po festivalu Toppidrettsveka za norveške medije dejala, da sem dobra sprinterka in da ni imela lahkega dela, čeprav me je premagala le za deset centimetrov.
Presenetili ste z nastopom na Alliansloppetu, 48 kilometrov dolgem maratonu s tekaškimi rolkami, kar je zelo neobičajno daleč za slovenske razmere in tudi za vas kot sprinterko?Spoznala sem, da je treba v pripravljalnem obdobju tudi čez kakšen limit, kot je maraton. Verjamem, da me to naredi močnejšo. Maraton je bil res ekstremen, treningi po tistem so se mi zdeli lažji. Izkazalo se je kot zelo dobra odločitev. Testi pripravljenosti kažejo, da sem prav v vzdržljivosti naredila napredek. Res je, da sem v vadbeni program vključila več dolgih tekov; vsaj enega daljšega od treh ur na teden. Vse po tipičnih norveških močvirjih. V vsem tem je verjetno razlog izboljšanja testov.
Kakšno je sodelovanje z glavnim reprezentančnim trenerjem Markom Gracerjem?Z reprezentanco in Markom Gracerjem sodelujem, ko pridem na skupne priprave, kot so bile na Ramsau, Dachsteinu, v Planici. Kar pa zadeva vadbeni program, mi še naprej svetuje Per Torvik Oyvind. Z njim sem redno tedensko v navezi, zaupam mu, saj že nekaj let sodelujem z njim.
Ob tem, ko hvalite odlične pogoje čez poletje na Norveškem, pa v tem obdobju prisegate na celino, Bled, Ramsau, ledenik Dachstein in Senales.V tem obdobju je južneje veliko lažje bivati kot na severu. Na Norveškem je že mrzlo, ponoči zmrzuje, pred najino hišo na Norveškem je pred dnevi že zapadel prvi sneg, tu pa je še vedno petnajst stopinj. A konec oktobra grem nazaj na Norveško, računam, da bom drugega novembra v smučini. Tedaj bo morda že narejen kakšen kilometer smučine v bližnjem Sjusjoenu. Na zalogi imajo sneg pretekle zime, čakajo le dovolj nizke temperature, da ga razgrnejo. In rada bi videla, da zapade tudi naravni sneg, da bo smučina izpred praga najine hiše. To je najlepše.
Zelo ste samozavestni.Dobro treniram. Verjamem, da tudi kvalitetno. Prepričana sem, da je to dobra pot za olimpijske igre. Tudi za olimpijsko kolajno.