Samo pol leta pozneje so zahodni bombniki zmetali na talibane nekaj ton bomb. Za začetek. Tako gre to v kulturnem svetu: zob za zob.

Kdor je v petek in soboto ponoči v parku Tivoli demoliral železne panoje s slikami portoriškega umetnika Charlesa Juhasza - Alvarada, je imel veliko dela. V pesku so obležali vrsta zvitih stojal in polomljena platna. Pravijo, da je materialne škode za petdeset tisoč evrov. Nematerialne škode ni ocenil še nihče.

Dalo pa bi se jo izračunati. Vsako nasilje nad umetnostjo, ki ni tudi samo umetnost, pa tudi če je, je rezultat merljivega sistemskega nasilja, ki prežema družbo. Če je družba do konca ekonomizirana in matematizirana – kaj pa sta socialna podpora kot statistični minimum »preživetja« in minimalna plača drugega kot hladno orožje politike v boju zoper ljudi? – je tudi vsaka škoda realna.

Kulturne dobrine so v takšnih razmerah lahka tarča. Razbite slike v Tivoliju, podaljšku mestne promenade, po kateri je mestna elita marširala med obema vojnama, res niso enostavna posledica preteklih in sedanjih družbenih razmer. So pa lahko pogled v prihodnost.

V izhodišču je tako skorajda vseeno, kdo in zakaj se je lotil tivolskih slik. To je manj pomembno od ugotovitve, da je v Sloveniji kulturni program državnih prireditev postal bodisi državno-strankarska tajnost bodisi ideološki teren za nadaljevanje stoletnega kulturnega boja. In pesniško navdihnjen kriminalist, kot je bil Holmesov dr. Watson, bi v preiskavo dejanj skrivnostnega storilca iz tivolskega parka vpletel vsakodnevni boj slehernika z duhom trojke in njenih argumentov v slogu Douglasa Adamsa: »Kako da ste presenečeni nad tem, da smo prišli zrušit Zemljo? Saj so bili vsi plani petdeset let razgrnjeni na vašem lokalnem uradu za investicije na Alfi Kentavri. Imeli ste povsem dovolj časa, da bi vložili pritožbo, in iz tega zdaj nima smisla delati cirkusa!«

Thomas Mann je v Čarobni gori leta 1924 zapisal, da so umetniki seizmografi, ki čutijo drobne premike v družbenih strukturah in napovedujejo katastrofe. Roman je Mann začel pisati tik pred prvo svetovno vojno in tudi potovanje njegovega junaka Hansa Castorpa v švicarske Alpe je umeščeno v tisti čas propada imperijev. Mann je seveda pisal o stvareh, ki prihajajo, in (ekonomska) katastrofa je potem prišla z bliskovito hitrostjo. Najbolj strašljivo ponazoritev družbe v tem ekonomloncu je devet let za Mannom izrazil nemški dramatik Hanns Johst v stavku, ki ga je položil v usta študentu. »Ko slišim za kulturo, odpnem svojega browninga,« je v drami Schlageter zagrozil mladenič, ki ga je ob vsem, kar naj bi v življenju počel, dušila misel, da nič ni smiselno, če »narod ječi v okovih«. Slavni citat o pištoli in kulturi, izrodek nacionalsocializma, je danes splošno pripisan nacistični ideologiji Josepha Goebbelsa. Njen »zlati vek« je resda že mimo, a družbene posledice ne. Umetnik je še vedno seizmograf, kultura pa je vedno znova ruševina. Resničnost je tisto, kar se zgodi vmes.