To thatcherijansko misel je nedavno tega izrekel tudi novopečeni nizozemski kralj z zagotovljeno letno državno apanažo 825.000 evrov in seveda še nadaljnjimi 100 milijoni evrov, ki jih za vzdrževanje kraljevske družine in njenih ceremonij letno namenijo nizozemski davkoplačevalci.

Najmlajši evropski monarh Viljem Aleksander ni cinik. Omenjeni labodji spev državi blaginje ob prvem javnem nastopu po spomladanskem prevzemu prestola mu je v usta položila desnosredinska vlada premiera Marka Rutta, ki »glavi države« spiše vsakoletni govor ljudstvu. Prav slednjemu sama pripravlja nova zategovanja pasu in reze v socialne transferje in, nepriljubljena, kot je, se je pri tem skrila za hrbet ljudstvu ljubega kralja, ki pa je pokop dosedanje blaginje vendarle blagoslovil.

Ne gre za to, da kralj skupaj z vlado živi v svojem svetu, ko se odreka verjetno največji pridobitvi povojne Evrope in ugaša enega njenih svetilnikov. Gre za duh časa, družbenoekonomski zeitgeist, ki se mu vse bolj slabotno upirajo samo še skandinavske države, prevzel pa je generacijo, rojeno v razigranih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta ima zdaj zvečine v rokah vzvode politične oblasti in gospodarske moči. Samoumevna socialna varnost v mladosti, ki jim je ni obremenila niti vojna, kot večini njihovih staršev, niti povojno pomanjkanje, ki se ga megleno še spomnijo prve povojne generacije, v njih očitno ni zasadila empatije, prej grobi egoizem, ki so ga uspešno prenesli na svoje otroke, zdaj v vrstah za iskanje prve zaposlitve. To seveda ni nadgradnja evropske družbe zadnjih petdesetih let, marveč njena regresija vsaj v leta pred drugo svetovno vojno, če že ne v stoletje pred njo.

Družba participacije, kakršno si zamišlja večina sedanje desno usmerjene Evrope (nedavno je padla tudi devetdesetletna norveška levičarska trdnjava), je oziranje v preteklost in ne vizija prihodnosti. O slednji na naši celini poteka razprava samo v Švici, kjer jim je nedavno že uspelo zbrati podpise za razpis referenduma o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki bo, če bo uveljavljen, vsakemu odraslemu državljanu mesečno zagotovil 2500 frankov, vsakemu otroku pa četrtino tega zneska. Predlagatelji, na čelu z lastnikom verige drogerij Götzem Wernerjem, so prepričani, da je UTD državljanska pravica, ki bo omogočila celotnemu prebivalstvu dostojanstveno življenje ter participacijo v javnem življenju, in ne socialna podpora, ki ne bi bila več potrebna. Nadgradnja države blaginje v alpski državi, ki prav tako kot celotna Evropa ni imuna na sedanjo krizo nebrzdanega kapitalizma, je torej tudi v družbi participacije. A ne tiste, ko vsakdo skrbi za lastno rit, ampak takšne, ko po svojih močeh in v lastno zadovoljstvo skrbi za dobro celotne družbe.

Marsikomu v naših logih to zveni še zelo znano in ne deluje prepričljivo. Naj spomnim: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi. V teh odnosih mora samoupravno in svobodno obvladati svoje posamezne in splošne družbene odnose ter - v ustreznih demokratičnih organizacijskih oblikah - tudi državo, sistem in politično stranko kot instrumente svojega lastnega samoupravljanja.« Gre za študijo Politični sistem socialističnega samoupravljanja iz nekdanje domače politične delavnice. No, Švicarji se tega vendarle lotevajo drugače. Sistem bi zgradili od spodaj navzgor, temelj zanj pa je 200 milijard frankov, zvečine iz dosedanjih socialnih transferjev, preostanek pa z neposrednim obdavčenjem dohodkov in bogastva ter potrošnje in finančnih transakcij. V drugih številkah to pomeni 35 odstotkov švicarskega BDP, prevedeno v slovenske razmere pa bi lahko sanjali o nekaj prek 600 evrih UTD za odrasle in 150 za otroke, a bomo raje pokopavali še tisti preostanek blaginjske države, ki še životari.