Seveda – o tem, da se proces razkrivanja mora nadaljevati, absolutno ne more biti nobenega dvoma, in Primož Cirman ima bržkone prav, da so Lovšetovi prisluhi »najboljši vodnik za preživetje v slovenski politično-gospodarski mlakuži«. A kakšen je status tega »vodnika«? Ali drugače, je jedro delovanja sistema, ki so ga razkrili ti prisluhi, bolj kompleksno ali manj kompleksno, kot smo si predstavljali pred tem? So nam stvari zdaj jasne v vsej preprostosti ali smo si s temi razkritji šele kupili vstopnico do resnične kompleksnosti?

Osnovna (abstraktna) poanta celotnega razkritja, ki so jo skorajda s konsenzom podpisali tudi gostje v četrtkovi oddaji Tarča na TV Slovenija (v prvi vrsti Gregor Golobič in Marko Golob), da so namreč v tem trenutku lobiji postali močnejši od politike, je najverjetneje dejansko pravilna – če nič drugega, nam to resnico že dolga leta prostovoljno razkrivajo evropski poslanci, ko se med vrsticami hvalijo s svojimi lobističnimi stiki. A spet, na kakšen način to razumeti? Kakšne so posledice spoznanja, da so v Sloveniji lobiji močnejši od obstoječe politike? Je nauk zgolj negativen, je to le še en dokaz, da se ne smemo več ukvarjati z »ideološkimi temami«, s »kulturnim bojem« in »strankarskimi razprtijami«? Bi morali, še več, popolnoma opustiti politiko in se ne le v kritiki, temveč tudi v lastni dejavnosti posvetiti realnim, apolitičnim problemom, ki so jih navsezadnje sposobni zastopati in predstaviti »dobri«, »uradni«, »registrirani« lobisti?

Precej jasno je, da se bo v medijih zgodilo natanko to: namesto da bi spoznanja iz prisluhov vzeli kot podlago pravilnega razumevanja aktualnega razmerja med politiko in interesnimi skupinami ter kot odskočno desko pri gradnji nujno potrebne nove (novinarske) paradigme, ki bi politiko brezpogojno in v vsakem trenutku obravnavala v evropskem kontekstu, bodo prisluhi Lovšetu – preden bodo, saj veste, pozabljeni – degradirali v potrdilo o obstoju abstraktnega ozadja brez imen in priimkov, ozadja, o katerem bodo z zaničevanjem govorili, da v njem obstaja levo-desni konsenz (ki si ga sicer vsi tako zelo želijo).

A po kakšnem receptu se to ne bi zgodilo? Kako bi morali ravnati mediji, da bi bili sposobni slediti kompleksnosti, kjer se v postane zgodbe o stricih iz ozadja poleg presenetljivo mladih lokalcev vključijo tudi sosedje in globalni akterji? Je mogoče ohraniti vse, kar smo imeli doslej, to pa vključiti kot dodatek?

Nikakor – prvi in nujni korak vsakega medija bi bil v tem, da bi na uredniški ravni premislil, koliko je v novem kontekstu še ostalo prostora za akterje in tipe dogodkov, ki so bili tako dolgo samoumevni. Recimo, je ob tem, ko smo ugotovili, da se bistvene odločitve ne sprejemajo v slovenskih političnih vrhovih, še smiselno resno in na dolgo poročati o cincanju v Pozitivni Sloveniji? Je ob tem, ko je, denimo, postalo jasno, da monopoli niso rdeči, še dopustno odpirati prostor vsaki namerno bebavi redukciji, ki jo proizvede SDS? Je ob tem, ko je jasno, da se slovenska politika, če naj od nje sploh še kaj ostane, ne sme poenotiti, resnično nujno poročati o neverjetnem izumu Nove Slovenije, da se morajo zdaj, ko naj bi bila pred vrati trojka, parlamentarne stranke zbrati v Partnerstvu za izhod iz krize?

Ob soočenju z navidezno novim in nadvse neprijetnim slovensko-evropsko-globalnim horizontom, ki se zadnje čase vse bolj jasno razpira pred nami, je nujen tudi nov medijski horizont. Zadnji čas je namreč, da poskusimo ujeti priključek ter počasi dešifriramo zmedo, v kateri smo se znašli. V nasprotnem primeru se lahko ujamemo v vrtinec (bolj ali manj iskrenega) samoobtoževanja, ki mu je v zadnjem času podlegel tudi marsikateri kolumnist, in ki praviloma sledi formuli, po kateri smo vse nepravilnosti, vse umazanije in vso privatizacijsko bogatijo spregledali preprosto zato, ker smo se ukvarjali sami s sabo in svojimi lastnimi interesi.

Nelagodje je seveda razumljivo. Naj je namreč dejansko stanje, ki se intenzivno razkriva v zadnjem času, še tako resnično in prepričljivo, pa samo zase ne razkriva svoje lastne enigme – vse je nazorno, a vprašanje o genezi te situacije je prepuščeno nam samim. A to še ni zadosten razlog za moralistično diagnozo, po kateri smo krivi mi sami in naš lastni egoizem. Krive niso zasebne, temveč javne koordinate. Problematične so koordinate, v katerih je bila sumljivo bogata in sumljivo ležerna figura, kakršen je Tomaž Lovše, v javnosti sploh lahko percipirana kot pozitivna.

Tomaž Lovše, to »nepregledno križišče interesnih silnic med politiki, bančniki, lobističnim podzemljem in špekulanti«, kot ga je označil Primož Cirman, je nekakšno vmesno bitje, hkrati je na površini in v globini, hkrati je »elita« in človek s ceste. Se ni Tomaž Lovše v javnosti pojavil prav kot svež veter, ki bo presekal s starimi strukturami? Ni bil prav on tisti, ki je v Smučarsko zvezo Slovenije pripeljal »svež kapital«, s čimer naj bi dokazal, da je drugačen od tistih, ki so že desetletja prisesani na državne jasli? Mar ni Tomaž Lovše le nekoliko sprevržena figura idealnega Slovenca – privatnika, ki živi v utvari, da se je naredil sam, in si zato nikoli ne bo pustil, da bi mu pametovali, kaj je prav in kaj narobe? In če je tako, smo lahko prepričani, da poštenjaki ne bodo še enkrat nasedli, ko se bo pojavila njegova nova različica?