Problem nastane, ko je treba o temi pisati iz dneva v dan zato, ker se predlogi zakona tudi spreminjajo iz dneva v dan. Najprej bi obdavčili cerkve, potem jih spet ne bi, potem bi jih samo malo. Kmetijske površine bi najprej obdavčili kot nori, potem smo ugotovili, da skale ne prinašajo kakega hudega dohodka in da res ni higienično jih obdavčiti, pa smo ugotovili, da bo en kmet za en vinograd plačal eno ceno, drug spet drugo, in tako dalje in tako naprej. Delitev te davčne pogače je pa tako zgodba o jari kači. Občine najprej sploh ne bi nepremičninskega davka, država bi ga in bi ga občinam dala polovico. Občine bi rade le toliko, kot so zdaj pobrale nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (a ne vse), a ne bi plačevale davka za javne stavbe. Tu so še razna prehodna obdobja in še in še.

Zdi se, da ima vsaka interesna skupina svoje lobiste, ki tako uspešno opravljajo svoj posel, da država vsakič poklekne pred njimi in gre spreminjat predlog zakona. Seveda to upraviči s tem, da je za tak pomemben zakon pač potrebna javna razprava. In tako enkrat »razpravljajo« cerkveni oblastniki in jim država prisluhne, pa pritiska kmetijski lobi in država prisluhne in pozabi na one prejšnje pritiskače, pa potrka gozdarski lobi in jih država usliši in pride še veleposestniški lobi, pa združenje najemodajalcev, pa gospodarstveniki, pa kulturniki in ti in oni in vsakemu država nastavi uho.

Le gospe Marinki iz Žirovnice na Gorenjskem nihče ne prisluhne. Gospa Marinka ni članica nobenega interesnega združenja, v življenju še ni srečala nobenega lobista, pa tudi če bi ga, ne bi vedela, kaj početi z njim. Z možem imata 57 let staro stanovanjsko hiško, ki sta jo udarniško gradila s prijatelji na zadružni zemlji. Letos sta plačala 94 evrov nadomestila za stavbno zemljišče. Prihodnje leto bosta plačala 213 evrov nepremičninskega davka. Na koga naj se obrne gospa Marinka, ki bo s penzijo težko plačala dodatno davčno obremenitev? Kdo so njeni lobisti in kaj so lahko njeni argumenti? Morda to, da njena vas, kaj šele njena občina od njenih 213 evrov nepremičninskega davka ne bo imela prav nič več kot doslej. Prav v nič boljši vrtec ne bosta hodila njena vnuka, prav po nič bolj varni cesti se ne bosta sprehajala z možem, prav nič boljša voda ne bo pritekla iz javnega vodovoda in prav nič boljših služb ne bosta dobili hčerki, saj občina z davčno politiko oprostitve dajatev ne bo več mogla privabiti novih podjetij v vasi pod Stolom.

Gospe Marinki bo v uteho, da bo njen težko privarčevani denar šel za sanacijo obubožanih bank, da bodo bančniki, ki bodo reševali težave, ki so si jih nakopali sami, lahko še naprej prejemali bajne plače in da bodo tajkuni, ki so najemali kredite, ki jih ne bodo nikoli vrnili, še naprej (ali pa po prihodu iz zapora) lahko skrbeli za priveze svojih jaht. Ja, država namreč prav dobro ve, kje vzeti. Tam, kjer je največ. Največ pa je pri revežih, saj je revežev pač največ. Gospa Marinka se spomni starega slovenskega pregovora, da tam, kjer nič ni, še vojska ne vzame. Država pač.