Podjetništvo je svetovni proces in fenomen zadnjih desetletij, kaže pa, da bo še pomembnejši dejavnik v prihodnjih desetletjih 21. stoletja, saj prav podjetniki ustvarjajo nova delovna mesta in gospodarsko rast. Četudi je Slovenija v zadnjih letih pred finančno in gospodarsko krizo dosegala lepo stopnjo gospodarske rasti, večina mednarodnih primerjav opozarja, da je bilo predvsem nastajajoče novo in obstoječe malo podjetništvo dolga leta v pat poziciji, saj bi sicer po dvajsetih letih novega podjetniškega vala danes že imeli bistveno močnejšo novo gospodarsko strukturo.

Indeks podjetniške aktivnosti, stopnja umrljivosti mladih podjetij in drugi kazalci podjetniške aktivnosti prebivalstva v Sloveniji so v zadnjih letih zdrsnili pod sredino ali celo na dno evropskih ter svetovnih lestvic, trendi pa se v zadnjih letih še upočasnjujejo. V dobrih dveh desetletjih (1990–2012) se je delež malega gospodarstva v BDP Slovenije povečal na praktično 99 odstotkov.

Slovenija ima z EU dokaj primerljivo gospodarsko strukturo glede na velikost gospodarskih subjektov – mikro in malih podjetij je 99,5 odstotka, zaposlujejo 64,6 odstotka vseh zaposlenih v RS, ustvarjajo pa 49 odstotkov vsega prihodka od prodaje ter 54 odstotkov dodane vrednosti (Ajpes, 2013). Povprečno malo ali srednje podjetje v Sloveniji zaposluje 3,1 človeka, kar je veliko manj od evropskega povprečja, kjer je povprečno število zaposlenih v malem ali srednjem podjetju več kot štiri (EIM, 2011).

V Sloveniji je premalo podjetniškega poguma

Prepričani smo, da v Sloveniji ni nič manjši delež podjetnih ljudi kot v podjetniško najbolj razvitih državah. Očitno je pri nas še vedno premajhen delež tistih, ki se lotevajo podjetniškega podviga, in očitno je tudi število tistih, ki so nad podjetniško kariero razočarani, vse večje. Premalo je tudi takšnih, ki bi se odločili po uspešnem začetku poslovanja za hitro rast. Ta je namreč povezana z mnogimi znanji in kompetencami, ki so potrebne za prehod iz malega v profesionalno vodeno rastoče malo podjetje.

Vsakoletna poročila OECD posebej izpostavljajo vlaganja v izobraževanje in raziskovanje ter povezujejo gospodarsko rast v državah v kar največji meri z odstotkom vlaganj v ta področja. Tudi ko pogledamo najuspešnejše podjetnike zadnjih let pri nas, bomo ugotovili, da se z ustanovitvijo podjetja niso prenehali izpopolnjevati in da so njihova uspešna podjetja ogromno vložila v raziskave in razvoj ter izobraževanje in usposabljanje zaposlenih. Nesporno je podjetniški uspeh rezultat dela, kapitala in tehnološkega napredka (znanja), kar že dolgo uči ekonomska teorija.

V zadnjih tridesetih letih se je po vsem svetu in tudi pri nas razcvetelo poslovno in podjetniško izobraževanje ter usposabljanje. V treh desetletjih se je v marsičem spremenila tudi doktrina podjetniškega poučevanja in preučevanja, staro šolo, ki je učila »ne razmišljaj preveč o podjemu, poslu, naredi in skoči…« (Ronstadt, 1990) so nadomestili »kritično razmišljajoči, inovativni, ustvarjalni in akcijsko usmerjeni podjetniki«. Podjetniški uspeh je z novo doktrino poučevanja in vrednot postal bolj etičen, bolj moralen, predvsem pa kombinacija človeških, podjetniških pogojev ter pogojev okolja. Prevladujoče znanje o stvareh je zamenjalo prevladujoče poznavanje in znanje o ljudeh (vlagateljih, kupcih, dobaviteljih, zaposlenih itd.).

HRP vodijo pogumni in izobraženi podjetniki

V raziskavi, ki smo jo med 4511 hitro rastočimi dinamičnimi podjetji opra vili v letih 2011 in 2012 na DOBA Fakulteti, smo potrdili, da na hitro rast podjetij vplivajo zunanji in notranji dejavniki hitre rasti:

1. zunanje okolje dinamičnega podjetja;

2. podjetnik kot osrednji in ključni dejavnik;

3. poslovna strategija podjetja in podjetnika;

4. sistem in model poslovodenja;

5. odnos podjetja in podjetnika do zaposlenih;

6. inovativnost in

7. financiranje hitre rasti.

Ta hitro rastoča dinamična podjetja so v opazovanih petih letih ustvarila praktično vso rast gospodarstva tako z vidika celotne prodaje oziroma prihodka od prodaje kot tudi z vidika ustvarjanja novih delovnih mest.

Ker nas je zanimalo, kakšni podjetniki oziroma menedžerji vodijo ta dinamična podjetja in kakšna je razlika med preučevanimi dinamičnimi podjetniki v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih, smo opravili primerjave med rezultati treh raziskav med dinamičnimi podjetji v treh petletnih obdobjih, in sicer za obdobje 1999–2002, 1996–2000 in 2006–2010.

Ugotovili smo, da je bila povprečna starost podjetnikov v vseh treh raziskavah od 40 do 49 let, da jih je večina v preučevanih dvajsetih letih imela srednješolsko izobrazbo, da je bil delež tistih z visoko izobrazbo praktično enak v vseh treh raziskavah, in sicer med 45 in 50 odstotki, bistveno pa se je v najnovejši raziskavi povečal delež podjetnikov s podiplomsko izobrazbo – skoraj na 14 odstotkov (prej 4 oziroma 5 odstotkov). Kar polovica vseh dinamičnih podjetnikov ima naravoslovno tehnično izobrazbo, 37 odstotkov pa ekonomsko ali poslovno. Dinamični podjetniki iščejo največ tehnično izobražene, strokovno kvalificirane zaposlene, njim sledijo komercialisti-prodajalci in poslovodje, kjer dosegamo največjo rast, kar je tudi razumljivo, saj imamo v Sloveniji že več kot 150.000 gospodarskih in negospodarskih poslovnih subjektov, ki naj bi jih vodili usposobljeni menedžerji s podjetniško žilico.

Mi pa smo daleč od tega, da bi jih toliko imeli, in to je zagotovo eden od ključnih razlogov za krizo, iz katere se nekako ne znamo in ne moremo izkopati. Ali kot bi rekla Edith Penrose v šest desetletij stari Teoriji rasti podjetij – ponudba podjetniškega menedžmenta je bistveni omejitveni faktor hitre rasti podjetij.

Desetina jih je delala v tujini

Če podrobneje pogledamo odgovore o znanjih in usposobljenosti podjetnikov, ugotovimo, da se je le vsak drugi slovenski dinamični podjetnik usposabljal v tujini, skoraj vsak peti s pridobivanjem praktičnih znanj in izkušenj, desetina pa z delom v tujini. Več kot deset let delovnih izkušenj ima 37 odstotkov dinamičnih podjetnikov, petina 5 do 10 let, brez izkušenj pa je hitro rastoča dinamična podjetja uspelo začeti skoraj 17 odstotkom podjetnikov. Za skoraj 60 odstotkov vseh podjetnikov je to prvi in edini poskus, petini pa prvi, a ne edini poskus ustanovitve podjetja.

Dinamični podjetniki v zadnjih dvajsetih letih v večini vodijo podjetje sami, le v petini primerov je bilo ugotovljeno, da imajo dober menedžerski tim nelastnikov oziroma dober menedžerski tim nelastnikov in lastnikov, s katerimi skupaj vodijo podjetje.

Kaj lahko torej pričakujemo pri nas?

Čas finančne in gospodarske krize je v našem vsakdanjiku utrdil spoznanje, da sodijo znanje posameznika ter skupnosti, komunikacijske, digitalne kompetence, učenje učenja, socialne in državljanske kompetence, samoiniciativnost in podjetniške kompetence med najpomembnejše konkurenčne prednosti sedanjosti ter še bolj prihodnosti. Četudi je samoiniciativnost in podjetnost navidezno le ena od ključnih kompetenc, je prav za podjetništvo ter rast podjetij pomembna sleherna od navedenih ključnih kompetenc. Vse bolj postaja jasno, da je prihodnost posameznika in družbe odvisna od treh temeljnih sestavin prihodnje uspešnosti, to je od znanja, sposobnosti in motivacije. Klasično podjetništvo liberalnega tipa se v najbolj razvitih deželah, predvsem pa v tistih, ki najuspešneje premagujejo krizo, počasi, a vztrajno umika družbeno odgovornemu podjetništvu, v precejšnji meri tudi socialnemu podjetništvu (v EU že do 10 odstotkov).

Sedanja gospodarska kriza na eni strani in trendi prihodnosti na drugi strani vse bolj radikalno spreminjajo tudi našo sedanjost in vplivajo na znanje ter pričakovane kompetence, ki jih bodo novi rodovi potrebovali za preživetje. Šole se morajo s svojimi programi tem trendom ne le prilagoditi, temveč morajo posredovati znanje in razvijati sposobnosti prilagajanja ter spopadanja z izzivi prihodnosti pri prihodnjih rodovih menedžerjev in podjetnikov.

Dr. Viljem Pšeničny, dekan DOBA Fakulteta, Maribor