Čeprav naj bi Mestna občina Ljubljana že v začetku letošnjega leta izvedla »čistilno akcijo« oglaševalskih objektov, ki so postavljeni na črno, tega v osmih mesecih ni storila. Popis oglaševalskih mest, vreden skoraj 40 tisoč evrov, ki bi zagotovil podatke o lokaciji posameznega objekta, lastniku, o tem, ali gre za zasebno ali javno površino, in o tem, ali občinski prostorski načrt dovoljuje njegovo postavitev, namreč še ni dokončan, so pojasnili na občini, čeprav naj bi bil že ob začetku letošnjega leta. Kot kaže, konkretnih sprememb na tem področju še nekaj časa ne bo. Občinski oddelek za gospodarske dejavnosti in promet naj bi sicer že predlagal, da se popis oglaševalskih objektov upošteva kot strokovna podlaga za spremembe in dopolnitve občinskega prostorskega načrta, a bo postopek predvidoma zaključen šele v letu 2015. (Vsaj) do takrat bo očitno veljala precejšnja anarhija. Čeprav na področju zunanjega oglaševanja tudi kršitve na zasebnih zemljiščih posegajo v javni prostor, namreč na občini v takšnih primerih nimajo pristojnosti ukrepati.

Ukor agencije za varstvo konkurence

Zato in zaradi še nezaključenih postopkov določitve pripadajočih zemljišč menda tudi še ni bil izveden javni razpis za oglaševanje na javnih površinah, četudi na občini poudarjajo, da to ni povsem res. »Ne drži, da nismo še nikoli objavili takšnega razpisa. V te namene so bile lokacije oddane na javnem razpisu za avtobusne nadstrešnice, ki je bil objavljen leta 2000, in lokacije, ki so bile določene za javno-zasebno partnerstvo za vzpostavitev in upravljanje javnega sistema izposoje koles Bicike(LJ) na območju Mestne občine Ljubljana (leta 2010).« Spomnimo, da je oglasni prostor v obeh primerih dobil Europlakat, ki je tudi sicer med podjetji z največjim številom oglaševalskih površin v Ljubljani.

Občina lahko na podlagi odloka o oglaševanju sicer izvede javni razpis samo na javnih površinah v občinski lasti, tu pa se spet zatakne zaradi nedorečenosti zakonodaje glede javnih in zasebnih površin, še poudarjajo. Na ministrstvo za infrastrukturo in prostor smo zato naslovili vprašanje, ali so z ljubljanske mestne občine že prejeli kakršno koli pobudo za tovrstno spremembo zakonodaje, a so komaj vedeli, o čem govorimo. Sprememb torej v kratkem očitno ne gre pričakovati.

Zaradi očitnih nepravilnosti na tem področju je mestno občino pred časom okrcala tudi agencija za varstvo konkurence. »Mestna občina Ljubljana je posredovala podatke, da je lokacije, ki niso bile oddane na podlagi javno-zasebnih partnerstev, nazadnje oddala v letih 2007 in 2008. Najemniki so imeli pred tem lokacije v najemu na podlagi raznih dovoljenj, ki so jim bila dodeljena že pred letom 1999. Nobeno od navedenih dovoljenj ni bilo oddano na podlagi javnega razpisa. Pogodbe iz 2007 in 2008 pa naj bi veljale do sprejetja občinskega prostorskega načrta in odloka o oglaševanju. A kljub sprejetju navedenih aktov občina pogodbe ohranja v veljavi,« so opozorili na agenciji. Poleg tega bi morali po njihovem mnenju na občini spremeniti tudi definicijo, da se kot prosta lokacija razume samo lokacija, ki ni zasedena z najemnikom, na način, da bi v to kategorijo spadale vse lokacije, ki niso bile oddane z javnim razpisom.

»Oglasi te začnejo dušiti«

Mesto je bombardirano z oglasi, medtem opozarjajo v platformi Plakatopolis. Oblikovalec Goran Ivašič je prepričan, da je Ljubljana v primerjavi z drugimi evropskimi in svetovnimi prestolnicami ekstrem. »Zahod, ki ima dolgo tradicijo zunanjega oglaševanja, je uspel nekako regulirati ta pojav. Na Finskem se denimo za vsak nov oglasni pano odpre javna debata, kje bi ga bilo smiselno postaviti, pri nas pa se to zgodi kar čez noč.« Po njegovem mnenju ne gre zgolj za estetski problem, ampak za degradacijo mesta in premoč kapitala, ki omogoči zakup teh oglasnih prostorov. »Na ta nagovor, ki gotovo je agresiven, ne moreš odgovoriti, ne moreš se mu izogniti, ne moreš ga izklopiti. Ko postaneš pozoren na to, te začne dušiti.«

Ivašič poudarja, da je poseben problem središče mesta, ki je natlačeno z veleplakati, čeprav naj jih tam ne bi bilo. »Veleplakati naj bi v središču mesta spadali samo na ograde gradbišč in gradbene odre, vendar imaš včasih občutek, da se stavbe v Ljubljani začnejo graditi in nato za naslednjih deset let obstanejo, samo zato da so tisti plakati lahko gor.« Ljubljana je po njegovih besedah izrazito neurbana prestolnica, in če tako velika oglasna sporočila pristajajo Tokiu ali New Yorku, Ljubljani gotovo ne. »Plakati so preprosto preveliki, neprilagojeni za pešce in zakrivajo mesto.«

Barvitost ali degradacija prostora?

Posebno poglavje je Celovška cesta. Ivašič opozarja, da je ta del mesta zaradi nerazumno visoke koncentracije oglasov popolnoma degradiran. In to ravno cesta, po kateri se pripeljejo vsi, ki prihajajo z letališča. »Podžupan Janez Koželj, ki je sam urbanist, je pred časom dejal, da ti plakati vnašajo barvitost v mesto,« ironično pripomni Ivašič.

V Ljubljani tako očitno še ni dovolj velike občutljivosti, ni ljudi, ki bi ob novih urbanističnih, arhitekturnih ali oblikovalskih polomijah ogorčeni pisali protestna pisma na občino, dodaja sogovornik. »Vsak, ki si želi oglaševati na svoji fasadi, izstopati in biti kričeč, to lahko povsem nemoteno počne. Dober primer je recimo pročelje nasproti železniške postaje, ki je videti kot Bangkok!«

V Plakatopolisu si ne delajo utvar, da bi se nekega dne lahko zbudili v povsem »očiščeno« Ljubljano, imajo pa nekaj realnih ciljev, h katerim bodo težili skozi svoje delovanje. »Nujno je potrebno zmanjšati število zunanjih oglaševalskih površin, ločiti periferijo od središča in v središču dati prednost kulturnim vsebinam, ter ob tem striktno in dosledno omejevati velikost oglasov,« poudarja Ivašič. A da bi to lahko dosegli, se mora prebuditi tudi družba.