Prodal zadnjo kravo
Ludvik Jarc iz Poljubinja je na sejem pripeljal tri krave. Prvo je prodal še pred licitacijo, drugo za dobrih 1500 evrov, tretjo za 1000 evrov in nato naznanil, da je konec, da je »štala prazna«. Naslednika nima. Zaprl bo in počival, 30 let je bilo dovolj. »300 evrov daš za tele, kravo moraš 3 leta rediti, plačati zavarovanje, živinozdravnika, jo voziti na planino past in potem dobiš 1000 evrov. Če bi jo prodal 30 let nazaj, bi dobil zanjo 2100 evrov, danes pa samo 1000. Kmetijstvo pada,« je razložil. A je kljub vsemu bil zadovoljen – tako kot se za največji kmečki praznik daleč naokoli spodobi.
Eden redkih tovrstnih praznikov v Sloveniji se začne že sredi tedna, ko sirarji na ocenjevanje prinesejo sire, nadaljuje v petek, ko se živina s planin častno sprehodi po tolminskih ulicah, in konča s sobotnim sejmom, ki ga ne sme zamuditi nihče, ki se šteje za pravega kmeta. Ti se med sabo ne merijo zgolj po številu krav, bolj je pomembno, da imajo krave dobro mlečnost in da so zdrave. Vsakič, ko pride veterinar k hiši, odnese del zaslužka, povedo. »Pridemo, da vidimo, kakšno je stanje. S kmeti se srečamo in kakšno rečemo. Z mnogimi se po celo leto ne vidimo,« med klepetom s kolegi pove Lapanja. Sam na leto v Mlekarno Planika letno odda do 80.000 litrov mleka. »Tukaj smo še na dobrem, ker smo kmetje sami lastniki mlekarne. Lahko smo zadovoljni, plačilo je redno, tudi cena je med boljšimi v Sloveniji,« je zadovoljen.
Krave bolj produktivne kot pred 30 leti
Pred tridesetimi leti so bili živinorejci ponos Tolminske. Pohvalili so se lahko s 7700 glavami govedi, posoške krave pa so zaradi njihovega dobrega imena radi kupovali Štajerci, številne so svoje hleve dobile celo v Bosni. Danes je v Posočju vsaj 2500 govedi manj. »Res jih je manj, a naše krave so v tem času postale bistveno bolj produktivne in mleka nimamo nič manj,« razloži Niko Maver, direktor Kmetijske zadruge Tolmin. Kljub zgodbi Jarca in drugim propadom manjših kmetij je zaradi vedno več mladih gospodarjev in oživljanja planin glede kmetijstva na Tolminskem optimist. Slikovito pove, da imajo posoški kmetje tudi še nekaj neizkoriščenih naftnih polj: les, sadje in vrtnine.
Medtem ko so zunaj prodajali krave, se je v hali na Poljubinju vrvež obiskovalcev vil med ponudniki lokalnih pridelkov, sirarji in ljubiteljskimi obrtniki. Pekla se je frika, kmečke žene so skuhale mnoge že pozabljene jedi, z lesenih polic so dišali nagrajeni siri. Viktorija Črv iz Šentviške planote je prinesla prodat še zadnje hruške. »Te so bolj za poživitev, sicer pa se naša kmetija ukvarja s pridelavo zelenjave in prirejo mesa. Eden lahko preživi od tega, če bi želela s tem preživeti cela družina, bi morali kaj razširiti,« pove in se priduša, da kupci zelo cenijo domače. Pa problemi? »Administracija,« izstreli, »a s tem se moraš sprijazniti, če hočeš peljati kmetijo naprej.«
Tolminski kmetje v slabšem položaju za evropski denar
Urban Škander iz Bovca je obiskovalcem ponujal ovčji sir, zanj je na ocenjevanju prejel bronasto medaljo. »Za zlato moraš vložiti ogromno, za srebrno in bronasto pa preveč,« pristavi. Bodri ga, ker cena ovčjemu siru raste, sicer pa pravi, da je kmetijstvo »borbeno«. »Klimatske spremembe, zveri in še država. Moraš biti kar iznajdljiv, da preživiš. Če je suša, moraš živali dati na pravo pašo, če so zveri, moraš tako zagraditi, da ne pridejo zraven, le proti državi ne moreš nič,« se zasmeje. Maver tukaj napoveduje tudi njihov najostrejši aktualni kmečki punt, saj tolminski kmetje težko pridejo do evropskih sredstev. »Spadamo v bogatejšo goriško statistično regijo in zato so naši mladi kmetje že v izhodišču prikrajšani, čeprav vemo, da Posočje ne deli statistike Goriške,« opozarja Maver. no