V palači Ljubljanskega dvora na Kolodvorski ulici 39 v Ljubljani je 15. oktobra 1923 potekalo svečano odprtje kina Ljubljanski dvor. Stavbo palače je projektiral arhitekt Josip Costaperaria, kinodvorano s 510 sedeži pa sta zasnovala Fritz Schimidinger in Hinko Engelsberger. K izvedbi notranje opreme kinematografa sta bila povabljena tudi slikarja-kiparja Tone in France Kralj. Prvi upravnik kina je bil upokojeni major Julij Cesar. Časopis Jutro je poročal: »Pred nami so se odprli prostori prvega reda, pravcato kino gledališče, kakršnega danes nimajo sicer razkošni Zagreb, niti Beograd niti Gradec... Kino Ljubljanski dvor pomeni velik korak k modernizmu in pomeščanjenju našega mesta.«
Kino Ljubljanski dvor so torej odprli prav tam, kjer danes stoji Kinodvor. V 90. letih se je v palači Ljubljanskega dvora in z njo marsikaj spremenilo, tudi dvorana Kinodvora se po velikosti ne more primerjati s kinodvorano Ljubljanskega dvora, vseeno pa je tam še vedno kino, ki je vzdržal pod različnimi upravniki, lastniki, imeni, političnimi režimi in prostorskimi preobrazbami. Podobno kot najstarejši kino v mestu, Komuna: ta stoji na istem kraju, kjer so leta 1909 odprli Deghenghijev kino Ideal - ta je deloval do leta 1943, po vojni je bil preimenovan v kino Moskva in nazadnje v kino Komuna.
Ker pa je tudi 90 let za kino kar spodobno obdobje, so se v Kinodvoru namenili ta jubilej počastiti z manifestacijo, imenovano Leto kina 2013/14. Ta se bo začela jutri s projekcijo češkega nemega filma Erotikon v režiji Gustava Machatyja. V tem filmu je igrala slovenska »diva iz Divače« Ita Rina (Ida Kravanja), ki se je tudi udeležila razprodane premiere v Ljubljanskem dvoru 17. maja 1929. Tedaj so pred filmom zaigrali Griegovo Erotiko, jutrišnjo projekcijo pa bo na klavirju spremljal Andrej Goričar.
Palačo Ljubljanskega dvora so leta 1933 zasedle Jugoslovanske državne železnice, ki so kinodvorano oddale Narodno železniškem glasbenem društvu Sloga. Kino Ljubljanski dvor je tako postal kino Sloga. Ta je deloval tudi med vojno, ko je tja zašel tudi Lojze Kovačič, ki se je potem kot pisatelj Prišlekov kina takole spominjal: »V kinu Sloga so od desete ure dopoldan do osmih zvečer vrteli filme... Italijani so sedeli z rajdo žensk v ozki dvorani... Objemali so se, se stiskali... razni glasovi, cmoki, šumi oblek so med predstavo prihajali iz senc stisnjenih dvojic... V nekaterih ložah, ki so bile zmeraj razprodane, ni bilo videti niti ene glave znad opaža. Tam so se menda oficirji ljubili z ženskami kar na stoleh...« V 60. letih pa se je kino Sloga tudi programsko preoblikoval v erotični kino (zlasti po danskem Kozlu v raju, ki je bil pravi ljubljanski hit). Toda že leta 1971 je prišel na spored tudi prvi slovenski erotični film, Maškarada Boštjana Hladnika – toda v hudo cenzurirani verziji (v integralni obliki je bil ta film v istem kinu prikazan šele leta 1982). Marcel Štefančič jr. je o tem filmu napisal celo knjigo, Maškarada: strašna fantazija slovenskega filma, ki jo bo predstavil v četrtek zvečer po projekciji filma.
V Okviru Leta kina bo oktobra potekala tudi mednarodna konferenca o pomenu kina včeraj, danes in jutri, direktor kinoteke v Münchnu Stefan Drössler pa bo predstavil ilustrirano zgodovino stereoskopskega filma, ki je danes bolj znan kot 3D: v tej verziji bomo lahko v Kinodvoru videli Hitchcockov film Kliči M za umor.
