Zaradi zgoraj opisane zgodbe se ne čudim več svetemu prepričanju večine Slovenk in Slovencev, da znajo vsi duhovniki tekoče latinsko. Enako ni nič nenavadnega, če kakšna stara mama svojo na študij medicine namenjeno vnukinjo pobara, kje se bo vendar naučila latinsko, če je ni imela v srednji šoli (kar je v Sloveniji prej pravilo kot izjema). A kljub babičinim predstavam po slovenskih ulicah pač ne pohajajo množice latinsko govorečih duhovnikov in zdravnikov.

Na to sem se med drugim spomnil med spremljanjem nedavnega simpozija o položaju klasičnih jezikov v komunističnih državah za železno zaveso po drugi svetovni vojni, ki so ga skupaj pripravile visokošolske ustanove iz Slovenije, Poljske in Madžarske. Odlični dogodek, kronan z obsežnim in vsebinsko bogatim zbornikom razprav (sicer v angleščini), je pomenil dobrodošlo dopolnitev vsaj v obrisih znane in velikokrat tematizirane zgodbe o paničnem preganjanju latinščine in grščine iz slovenskega izobraževalnega sistema z vrhom pred slabimi šestdesetimi leti, o kateri izvemo v omenjeni knjigi nove ocvirke. Toda tudi v Sovjetski zvezi, v Nemški demokratični republiki, Srbiji in še kje so se antika in njena jezika, vključno z vidnimi klasičnimi filologi, hitro znašli na črni listi. Pri tem morda najbolj bode v oči očitno nasprotje med javnim zatrjevanjem o »mrtvosti« in »preseženosti« klasičnih jezikov v novi, po avantgardnih načelih ustrojeni družbi in vselej po malem prežečim strahom, da bi se v obliki kakšnega recidiva, ki ga je treba zatreti že v kali, vendarle ne izkazali za žive.

Na Slovenskem sta hkratno oznanjanje »mrtvosti« latinščine in bolj ali manj paranoična bojazen, da bi bila kljub vsemu preveč »živa«, že vsaj v prvi južnoslovanski državi pridobila atribute spopada z aktualno cerkveno »rimsko volkuljo« in njenimi domačimi valpti v podobi klerikalcev. Kar je po drugi svetovni vojni kajpak padlo na plodna tla, pri čemer domišljija in inovativnost povojne oblasti pri iskanju »klerikalcev« in raztegovanju tega pojma, kakor v zborniku duhovito pokaže David Movrin, nista poznali meja. Formula, da pomeni učenje latinščine bližnjico v lemenat, pa tudi ni bila uporabljena samo enkrat.

Spričo povedanega je usoda cerkvene latinščine v Sloveniji toliko bolj presenetljiva in šokantna. Budnim dušebrižnikom zaostalih Slovenk in Slovencev je to sicer nekako ušlo, ampak po letu 1964 je slednja tako rekoč izpuhtela iz slovenskih cerkva. Kdor danes obišče še vso v latinske napise odeto mariborsko frančiškansko cerkev, verjetno težko verjame, da je od njenega nastanka in okrasitve minilo komaj dobrih sto let. Očitno so za čast materinščine vneti ljudje na sončni strani Alp še posebej težko prenašali dolga stoletja tiranije zaprašenega »mrtvega« jezika nad svojim vzpenjanjem k Bogu v okviru maše. Zato so tudi njen jarem odvrgli temeljiteje kot marsikje drugje. In glej ga zlomka, danes se celo znotraj katoliškega občestva ponavlja preigravanje med zagotavljanjem, kako zelo je latinščina že zdavnaj mrtva, in neusahljivo potrebo, da lopnemo po vsakem dvigu njene glave, ki bi kazal na njeno živost. Ni kaj, tvorci izobraževalne politike v prvi in drugi Jugoslaviji bi se v današnjih cerkvenih razmerah silno težko znašli.

Seveda se da specifično slovenske frustracije zaradi dolge dominacije bogoslužja v tujem jeziku danes lepo zapakirati v vsesplošno zmedo pojmov, ki zadevajo razmerje med drugim vatikanskim koncilom, bogoslužjem in latinščino. Do neke mere se je namreč slednja v vlogi nebodigatreba znašla tudi v svetovnem merilu. Pri čemer je stvar le malenkost bolj upravičena od omembe Poncija Pilata v veroizpovedi. Nič kriva in nič dolžna je postala »latinska maša« glavno znamenje nasprotovanja koncilu nasploh. V glavnem ne pomaga zatrjevanje, da latinščina strogo vzeto sploh ne ločuje med seboj predkoncilskega in pokoncilskega obreda in da so bistvene razlike med njima drugje. Sploh ni treba omenjati dokaj svojskega branja ključnega koncilskega dokumenta o bogoslužju s pomenljivim naslovom Sacrosanctum Concilium, ki pri najboljši volji ni predvideval tako radikalnega izgona starodavnega jezika Cerkve iz vseh por.

A ko nekateri pojavi dobijo simbolno namesto realne vloge, z razumom ne pridemo nikamor več. V istem košu se znajdejo cerkvena latinščina, redna in izredna oblika rimskega obreda (kot ju je modro imenoval Benedikt XVI.) in vsesplošno zavračanje odpiranja oken Janeza XXIII. Seveda je izvirni greh bržčas res v tem, da je neki Marcel Lefebvre med reševanjem tradicionalnega mašnega obreda nenadoma kot svoje poslanstvo začutil še miniranje nedavnega koncila v celoti, s tistimi dokumenti vred, s katerimi se je pred nekaj leti strinjal. S tem je ne le izredno obliko maše, pač pa tudi cerkveno latinščino obremenil s strahotno, povsem nepotrebno hipoteko.

Vendar bi težko rekli, da je bil odgovor papeža Pavla VI. in nekaterih pokoncilskih škofov kaj zrelejši. Vse prehitro so posvojili iz Slovenije dobro znano formulo o latinščini kot nevarni nasprotnici, le da je nevarnost šolanja v lemenatu zamenjala grožnja obujanja zaprašenih predkoncilskih razmer, menda z naklonjenostjo latinščini v Cerkvi povezana s popkovino. Kar se tiče slovenskih razmer, je bil krog 20. stoletja na tak način sklenjen in latinsko govoreči duhovniki so se lahko spremenili v trpežen mit.