Če se ozremo v preteklost, najprej v čas neke druge, skupne države, pridemo do sklepa, da takrat prodajalci avtomobilov sploh niso imeli takšnega dela, ki bi povsem upravičevalo njihov naziv. Bolj kot prodajali so namreč avtomobile »delili«, vsaj v smislu, da se jim za prodajo ni bilo treba truditi, temveč so naredili razpored, po katerem je posamezni kupec pač prišel na vrsto za nakup. Tako ne čudi, da se je veliko modelov prodajalo kar samih, brez reklame, prodajal se je celo vrstni red, po katerem so kupci lahko naročali avtomobile. Ljudje so tudi cele noči stali pred trgovinami, ker so se zjutraj »vpisovali v čakalno vrsto« za katerega izmed takrat maloštevilčnih zahodnih avtomobilov.

Sledili so časi, ko sta se cedila med in mleko, obdobje, v katerem so ljudje dobesedno požirali štirikolesno pločevino, pa je trajalo od osamosvojitve do pred nekaj let. Ko je nastopila kriza in je prodaja avtomobilov postala hudičevo zahteven posel, ki je le še vedno bolj zahteven. Kriza je namreč precej spremenila ljudi, njihove lastnosti in nakupovalne navade. Tako se danes kupci najprej pozanimajo za popuste in druge ugodnosti, ki jim jih prodajalci dobesedno ne morejo ponuditi v večji meri, kot jim jih že, ob tem pa so vedno bolj izobraženi in o avtomobilu že vnaprej vedo skoraj vse.

Tako je nakup avtomobila dandanes nekaj povsem drugega, kot je bil še pred kratkim, tako z vidika kupca kot prodajalca. Zato pri krizi nikakor ne moremo govoriti zgolj o golem padcu prodaje, pač pa ima vse skupaj precej globlji vpliv. Če se bo ta tudi ohranil, pa bo treba počakati, čeprav stroka pravi, da naj bi nakupovalne navade po krizi ostale spremenjene. Po vseh prejšnjih krizah je sicer varčnemu vedenju sledilo izrazito potrošniško, vendar naj bi sedaj na navade vplivala predvsem nasičenost s potrošništvom, ki je nastala že pred krizo. Zato upati in verjeti, da bo spet tako, kot je bilo, zagotovo ne gre.