Junak zahodne mladinske literature, ki ne uporablja spleta in mobilnih telefonov, je v 21. stoletju bolj fiktiven od fikcije same, zaradi česar je logično, da se v leposlovje vse pogosteje prestavlja tudi spletni jezik. Literarna kritičarka mladinske in otroške književnosti Gaja Kos sicer ugotavlja, da še ne gre za prevladujoč pojav oziroma resen modni trend, pa vendar je tudi nekaj domačih literatov že zašlo med jezikovna pravila kratkih telefonskih sporočil.
Takoj razkrinkana
Med tistimi, ki so na tem področju pri nas orali ledino, je prav gotovo mladinska pisateljica in učiteljica Majda Koren. »Prvič sem se s spletno klepetalnico srečala pred okoli 15 leti, ko je bil na voljo le IRC, ki je bil pretežno zbirališče mladih. Že prvo uro moje klepetalne dogodivščine so me mulci 'razkrinkali' in ugotovili, da sem učiteljica, saj sem pisala pravilne stavke ter uporabljala ločila in velike začetnice. Ker nisem hotela izstopati, sem se v nekaj urah naučila spletnega tipkanja: brez velikih začetnic, brez ločil in malce po domače, v ljubljanščini,« prve korake na tem terenu opiše Korenova.
Potem ko je splet prečesala po dolgem in počez, jo je zamikalo, da bi tudi sama kaj zgradila v virtualnem svetu, in tako je v sodelovanju z ilustratorjem Bojanom Jurcem in oblikovalcem spletnih strani Bogdanom Renkom postavila spletno stran za najmlajše, Župca. Nekaj let kasneje pa je dobila naročilo za zgodbo o najstniku, ki del svojega vsakdana preživi na družbenih omrežjih. Najprej je tako med bralce poslala delo Julija je zaljubljena LOL (2008), nato pa še Maj za vedno:) (2009), v katerih so spletni pogovori sicer bolj obrobna kulisa. V obeh delih je mogoče najti tudi nekaj obstoječih spletnih povezav.
»Pristen 'klepetalni' jezik sem izbrala zato, da zgodba deluje čim bolj verodostojno in verjetno,« svojo potezo pojasnjuje Majda Koren. S podobnimi razlogi se je na to področje podala tudi pisateljica Cvetka Bevc, ki je znakovni sistem mobilnih telefonov in medmrežja vpeljala v delo Desetka (2011). »Odločitev je bila pogojena z idejo, da napišem roman o mladostniški klapi Desetka, ki med seboj komunicira v 'svojem jeziku'. Nekatere njihove probleme je na takšen način lažje predstaviti, lažje se junakom zleze pod kožo.« Ob koncu dela Desetka je mogoče najti tudi slovarček SMS-okrajšav, ki bralcu denimo pojasni, da *) (* pomeni poljub na vrat, :-o! šokiran, (@,@) pa zadet. »Odkar sem pred leti po naključju opazila znak za srček <3, se je nabralo veliko novih znakov. Nekdo mi je pred kratkim celo poslal nekaj novih pogruntavščin. Seveda pa takšni znaki ne morejo nadomestiti samega jezika,« pravi avtorica.
Navdih na mestnem avtobusu
Po začetnem »lapsusu« v spletni klepetalnici Majda Koren ni imela več težav z izražanjem v jeziku Facebooka ali SMS-sporočil, saj je doma imela tri najstnike, močno navezane na računalnik, ki jih je cukala za rokav, da ji postrežejo z raznimi prigodami. »Glede na to, da sem s sinovi precej komunicirala na tak način, sem imela pravzaprav večje težave s tem, da ob pisanju knjig nisem upoštevala pravopisnih pravil, ki so sicer v veljavi.« Cvetka Bevc se je v tem oziru po pomoč pogosto obrnila k svojima nečakinjama, ki sta razvozlali kakšno pogovorno enigmo, v glavnem pa je napenjala ušesa med vožnjami z mestnim potniškim prometom, kjer je pravzaprav dobila idejo za sam roman.
Podobno se je tudi Veronika Simoniti, prevajalka dela Novo srce Luane Modini, v katerem mrgoli okrajšav in simbolov, značilnih za SMS-komuniciranje, nekajkrat namerno peljala z mestnim prometom, da je lahko prisluškovala mladim in preverila »nekatere leksikalne in sintaktične rabe 'pouliščine'«. Pri razvozlavanju slengovskih besed in SMS-kratkopisov so ji svetovali tudi najstniški otroci prijateljic, pomagali so ji zasebni slovarji drugih prevajalcev, računala pa je seveda še na internet, a so bili tovrstni spletni slovarji tedaj (prevod je izšel leta 2011) pri nas še v zametkih. »Spomnim se le nekaj ljubiteljskih poskusov posameznih zanesenjakov, strani ene izmed mobilnih telefonskih družb in portala Razvezani jezik. Pogrešala sem bolj sistematično in strokovno urejanje tega gradiva, ki je sicer v določeni meri kot živo srebro skoraj neulovljivo in se hitro spreminja, vendar bi ga s sodobnimi računalniškimi tehnologijami gotovo lahko dokumentirali.« Pristavi še, da je pri prevodu morala paziti na ravnotežje med čim bolj aktualnim in generičnim slengovskim besediščem, da ne bi ta zastarel že čez kakšno leto ali dve.
Korenova pa opaža, da se od nastanka njenih knjig sam jezik novodobnih medijev niti ni tako zelo drastično spremenil, je pa velik napredek doživela tehnologija. »Dandanes o disketah ni več ne duha ne sluha, igrice, ki jih je igral Župca, so že zastarele, in niti verižnih pisem ne dobivamo več.«
Upor proti normam
Toda jezikovni posnetki iz spletnih klepetalnic, kratkih telefonskih sporočil ali elektronske pošte so podrejeni predvsem praktičnosti, zaradi česar se pogosto nagibajo k slengovskemu jeziku s krajšavami in kraticami, pri čemer pogosto ne upoštevajo niti najosnovnejših slovničnih pravil. Ali torej obstaja nevarnost negativnega vpliva na pismenost otrok in mladostnikov? Gaja Kos se sicer strinja, da naj bi dobra literatura ponujala tudi jezikovno-slogovne presežke in bila v tem oziru nekakšen zgled, a glede na to, da je literature, ki vpleta kratice, okrajšave, simbole in ne upošteva nikakršnih slovničnih pravil, za zdaj na trgu razmeroma malo, se ni bati trajnih posledic. Vrh tega večina tovrstnih del kombinira elemente spletne komunikacije in knjižnega jezika.
»Če takšen jezik sprejmemo brez rezerve in kot opravičilo, da se ni treba učiti knjižnega jezika, lahko pride do negativnih vplivov. Vsekakor se na tem področju ne gre predozirati,« je prepričana Bevčeva. Majdo Koren skrbi, da bi spletni »novorek« v knjižni obliki lahko postal tržna niša sam po sebi, ne glede na kakovost besedila. In dodaja: če bi katera beseda iz slenga prek novodobnih tehnologij preskočila v slovar, je to zgolj dokaz več, da se jezik razvija in spreminja. Podobno tudi Veronika Simoniti meni, da se na tak način lahko »širi bogastvo in živost nekega jezika, saj si tu avtorji lahko postrežejo z vsemi njegovimi sredstvi in možnostmi ter znajo biti pri tem nenavadno ustvarjalni in duhoviti«.
Določene pozitivne plati poudari še Gaja Kos, ki meni, da vnašanje spletne ali SMS-komunikacije v knjige gotovo daje pridih svežine, predvsem v smislu aktualnosti, sodobnosti ter posledično berljivosti in domačnosti. »Pisatelji tako pokažejo, da so v koraku s časom, da vedo, kaj je mladim všeč in da so dovolj fleksibilni, da zmorejo tudi zadnje dosežke informacijske tehnologije organsko integrirati v nekaj tako tradicionalnega, kot je knjiga. Navsezadnje je mogoče že samo rabo pogovornega jezika oziroma slenga razumeti kot neke vrste upor proti ustaljenim normam, kar je mladim gotovo všeč.« Sogovornica še predpostavlja, da bodo knjige, v katerih mladi prepoznavajo znane komunikacijske oblike, se pravi nekaj, kar v njihovo vsakdanje življenje vnaša napetost, skrivnostnost in zabavo, morda raje brali.