Danes bodo v Mariboru razobesili preprogo iz 1150 rožic, ki jih je izdelalo več kot 70 ljubiteljskih kvačkaric iz celotne Slovenije. »Verjamemo v rožnato prihodnost Maribora,« nam je osrednje sporočilo barvitega projekta ubesedila Zdenka Borok. »Ljudje so v teh kriznih časih otopeli, so brez energije, vsi vidijo samo negativnosti. Zato sem iskala nekaj, s čimer bi spodbudili druženje in sodelovanje ljudi, nekaj, kar bi nas napolnilo z dobro voljo in pozitivno energijo.«
Brez kakršne koli finančne podpore
Kako to udejanjiti, si je Borokova domislila skupaj z ustvarjalko Nino Kramar Cverle iz Sežane. »'Dajmo nekaj obleči v kvačkarije,' mi je rekla Nina, jaz pa sem ji predlagala, da bi naredili kvačkano instalacijo, ki bi jo razobesili na mariborski Stari most,« se spominja Mariborčanka, ki sicer vodi projekt Artmar, to je sobotna tržnica unikatnih rokodelskih izdelkov, postavljena dvakrat na mesec na mariborskem Grajskem trgu.
Artmar kvačkanje se je začelo 8. junija, pri čemer projekt poteka povsem prostovoljno in samoiniciativno, brez kakšne koli občinske ali državne finančne podpore. Borokova je sprva domnevala, da bodo zmogli do jeseni nakvačkati približno 200 rožic. Za eno rožico namreč izkušena kvačkarica potrebuje poldrugo uro, začetnik pa še bistveno več. Vendar je odziv na kvačkarski projekt presegel njena pričakovanja, zato bo Stari most v prihodnjih dneh ozaljšan z dolgo preprogo, sestavljeno iz 1150 rožic, ki jo bodo danes dopoldne obesili na ograjo, v unikatnih kvačkanih oblekicah pa bosta zasijali še dve ulični svetilki.
Kvačkal je tudi moški
»To preprogo je ustvarjalo kar 73 ljudi. Med njimi je tudi gospa iz Ljubljane, ki verjame, da se bo Maribor dvignil, priključil pa se nam je tudi en moški, gospod Leopold,« se nasmehne Borokova. »Veliko ljudi je za našo zamisel izvedelo na našem art marketu, potem so se priključila tudi številna društva in rokodelski krožki upokojencev. Kvačkali so sto na uro! Najbolj produktivne so bile gospe iz študijskega krožka Spretni prsti podeželja iz Pesnice, ki so nakvačkale 375 rožic!« Koliko pa jih je nakvačkala organizatorka? »Samo tri,« se zasmeji, »in na vse sem zelo ponosna.«
Borokova je prepričana, da je njena zamisel dokazala nujnost ustvarjanja skupnega, druženja in združevanja ter preseganja individualnosti. »Razkril je željo k deljenju tistega osnovnega smisla življenja – biti in deliti sebe z drugimi,« je zadovoljna. Ko bodo odstranili pisano okrasitev, bodo del rožic predali v uporabo organizatorjem Živih dvorišč. Borokova pa že razmišlja o novem družabnem projektu. O njem za zdaj pove le to: »Kvačkali ne bomo.«
