»Ko vzhod sreča zahod« je bil moto letošnjega Wavesa, na katerem je nastopilo več kot 130 imen iz Evrope in preostalega sveta. Po letih odsotnosti in posamičnih pojavljanj na takšnih shodih je tokrat na Dunaju nastopilo kar devet naših izvajalcev. Ustna poročila pravijo, da so med 800 delegati največjo pozornost pritegnili N'Toko, New Wave Syria, Milk Drinkers, It's Everyone Else. Ob belgijski sceni je bila letos posebna pozornost posvečena slovenski. Ob aktivni udeležbi v razpravah sta bila izpeljana predstavitev naše scene in predavanje o njeni zgodovini, za okroglo mizo pred zainteresiranimi slušatelji pa so slovenski akterji govorili o našem glasbenem trgu, tuji glasbeni profesionalci o svojih izkušnjah sodelovanja s Slovenijo.
Dobra plat tovrstnih srečanj v Evropi je njihov poudarek na predstavitvi evropske produkcije in ustvarjalnosti. Kot takšne so protiutež anglo-ameriški dominaciji, ki narekuje tako glasbene trende kot tudi načine poslovanja, kar dodatno otežuje prodor izvajalcev z majhnih trgov v mednarodni prostor. Ti morajo vložiti še dodatne napore v svojo prepoznavnost. Nastop na takšnem sejmu je priložnost in eden od (prvih) korakov v svet biznisa, a brez prizadevnosti, vztrajnosti, iznajdljivosti, podjetnosti, stalne prisotnosti in kroženja ne bo rezultatov. Čez leto dni bi bilo fino narediti inventuro, prešteti gostovanja naših bendov za mejami domovine, ugotoviti, ali se je izboljšala distribucija oziroma ali je kdo ugledal uradno ali licenčno izdajo pri tuji založbi. Šlo bi za oceno uspešnosti aktivne vključitve in udeležbe v glasbenem mreženju, služilo pa tudi pri odkrivanju zagat in nasploh mesta naše glasbene scene v evropskem in mednarodnem kontekstu.
V soboto je bilo mogoče zavohati vonj festivala Waves tudi v Ljubljani. Na poti z Dunaja so se v metelkovskih klubih Channel Zero in Gala hala ustavili delegati Wavesa, belgijski skupini The Flying Horseman in Dans Dans ter srbski Popečitelji in Nežni Dalibor. Le slednji so pustili bolj bled vtis. Preostale tri skupine bi si po prepričljivosti in izzivalnosti kitarskih godb zaslužile večjo pozornost, a so kot »nevelike« plačale davek koncertnega živžava v naši metropoli. Ponovila se jim je zgodba z Dunaja, kjer ni bilo pričakovati, da se bo Dunajčan ob vsej kulturni ponudbi odločil obiskati prav njihov klubski koncert. Razlika je vendarle bila, v Ljubljani ni bilo na spregled agentov.
