Roman Aleksandre Kocmut popisuje natanko to težko in bolečo pot, je avtobiografske narave in, kot pravijo na zavihku, »delno prirejena zgodba njenega očeta«. Funkcija knjige je terapevtska, pa ne le za avtorico, temveč za bralca, ki se je v lastnem okolju srečal s to še vedno stigmatizirano boleznijo. Izkušnja drugega prinaša olajšanje in ukinja občutek osamljenosti, tolaži s tem, da naš primer ni izjemen, še več, obrazci so zelo ponovljivi: tudi drugi, zboleli za Alzeheimerjem, se nenehno bašejo s hrano, imajo izbruhe jeze in nasilja, z lahkoto zamenjajo hčerko za ženo ter jo lopnejo po riti.
Glavnega junaka, gospoda x, spremljamo od začetnih znakov bolezni do njene končne faze. Prvi del je pisan v očiščenem, na videz skopem in suhem jeziku, brez emocij in hladno, nekoliko naivno, včasih faktografsko. To so kratke nadrealne epizode, ko si svet natakne masko popolnoma neznane krajine, ulice gredo v napačni smeri in tujka v hiši prepričuje, da je vaša žena. Izbira jezika je dobra: ne pojasnjuje, opravičuje ali obsoja, le prikazuje stanje stvari z druge strani ogledala, ki je za bolnika edina veljavna realnost. V drugem delu romana, ko svet gospoda x počasi postaja meglena gmota nedefiniranih zvokov in obrazov, se perspektiva premakne k shirani ženi, izmučenim svojcem in opisom preteklega x-ovega življenja. A tukaj se zgodi zdrs v skupek občih točk, v plosko, a spodobno družinsko zgodbo, primerno za sosede: imela sta se rada, bila sta pridna in poštena, potem je on tragično zbolel, ona pa je do konca ostala požrtvovalna in ljubeča ter brez trohice zamere.
Drugi del romana tako obarvajo sentimentalnost in pojasnjevanja, v katerih razbiramo pomanjkanje distance do obravnavane snovi, a kljub temu celotno delo velja pozdraviti kot prvi literarni korak na poti tematiziranja in ozaveščanja te stigmatizirane in zamolčane bolezni.
