V pogovornih oddajah tipa Tarča to najbolj udari na površje. Že kar pri voditeljici Tanji Gobec, ki svoje poslanstvo razume skregano z duhom časa. Za njo ni diskusije in izmenjave različnih pogledov. Za njo obstajajo le obtožbe, branjenje in neskončna užaljenost, če na primer Gregor Golobič pripomni, da se nima smisla ukvarjati s tabloidnimi temami. Za njo so mediji ogledalo in pika. Če je realnost banalna, bodo mediji še bolj banalni. Zato bo nacionalka dosledno vztrajala, da v oddaje vodi tipe, ki nimajo tam kaj početi. V imenu nekega ravnotežja. Prosim vas, kaj pa lahko Matej Tonin pove zanimivega zunaj okvirov politične puhlosti. In da bo ponavljal mantro opozicije, kako so tu zato, da so proti. Ter potem ta totalni manko duha pokažejo v parlamentu, ko sploh ne poslušajo besed, ki jim jih namenja predsednica vlade Alenka Bratušek. Kaj šele, da bi na koncu že iz vljudnosti petkrat zaploskali. To ni naš duh.

Naš duh je zajet v resničnostne šove. Kukanje skozi ključavnice in nastavljanje egov kameram. Absolutni zmagovalec v tej kategoriji je Tomaž F. Lovše. To, kar spremljamo v objavljenih telefonskih pogovorih, ni nič drugega kot manifestacija brezdušnosti. Je manifestacija banalnosti in praznosti, ki krmari to deželo. To, kako se pogovarjajo akterji telefonskih prisluhov, je natančno tisto, kar počnejo izgubljene bejbe v resničnostni Ljubezni na deželi. Puhlosti tistih, ki mislijo, da so akterji. Da so carji nad carji. Da znajo izigrati druge.

Edino, kar nam ostane, je duhovičenje. En tak univerzalni duh oponašanja in karikiranja. Ekrani pokajo od tistih, ki bi imitirali druge in se valjali od smeha, kako so dobri. V Sloveniji ne boste našli več nobenega komika, pevca ali stand up improvizatorja, ki še nima svoje oddaje. Jure Godler in Tilen Artač sta lahko ultra genija, ampak njuna nova oddaja Zaigraj še enkrat, sam je spet en koš napol izdelanih skečev in ponesrečenih imitacij. Če se nam zdi recimo še zabavno, kako očku ni uspelo in je stegnil vse štiri pred svojo familijo, nam ni bilo prav nič zabavno, ko smo zijali v Vasilija Poliča in demonstracijo privatnega sodišča. Skratka, duh Lada Bizovičarja in Jurija Zrnca je absolutno premočen za vse naslednike. Vsi ostajajo le bledi posnemovalci. Lahko se Peter Poles in Vid Valič postavljata na glavo, skačeta okoli v modrcih in tangicah in imata za seboj perfektno produkcijo komercialke, na koncu bo vseeno ostala čista praznina. Prazna cesta.

S prazno cesto bo imel problem tudi Klemen Slakonja. Njegov šov Je bella cesta bi bil lahko dolg natanko pet minut. Da bi Klemen predstavil svojo genialno imitacijo. Tokrat je bil na vrsti Gašpar Gašpar Mišič. Enkratno Klemenovo. Kapo dol. Vse drugo pa filanje neduhovite praznine. S karaokami, slovensko-turško žajfnico v nadaljevanjih in s tekmovanjem v pisanju besedil za stare komade, karikiranjem televizijskih fac in publiko, ki je tam zaprta v kletke nekih balkonov.

Ali kot je rekel Gregor Golobič: nimamo pojma, kam gremo. Pa niti pogovarjamo se ne o tem. Duh časa je pač prazen…