»Zdaj je pa res že skrajni čas, da greš na Triglav in končno postaneš pravi Slovenec.« Takole nas vsake toliko zbada prijatelj, zagrizeni hribolazec, ki dobro ve, da v hoji navkreber ne vidimo pretiranega smisla. V nasprotju s tisoči Slovencev, ki ob koncih tedna v lepem vremenu okupirajo okoliške hribe, tisti najpogumnejši in telesno najbolj pripravljeni pa se podajo tudi proti vrhu z 2864 metri najvišjemu slovenskemu ponosu – Triglavu. In planinci dobro vedo, da morajo na zahtevno pot vzeti tudi pripomočke, ki se skrivajo v nahrbtniku. Brez dobrega nahrbtnika in njegove vsebine se lahko večurna ali celo večdnevna zahtevna hoja še kako klavrno konča.

Dober nahrbtnik, predvsem tak, ki zna pogoltniti čim več tovora, igra pomembno vlogo tudi pri nakupu jeklenega konjička, še posebno takšnega, ki ga označujemo kot karavan. Prav prostorsko razkošni nahrbtnik (beri: prtljažnik) je pika na i, ko se družinski očetje odločajo za nakup. Pod drobnogled smo vzeli dva karavana, škodo octavio combi in toyoto auris touring sports, oba z oznako priporočljivo. A kateri je boljši, za odšteto ceno ponuja več in je predvsem prostorsko prepričljivejši?

Pa začnimo z bistvom. Ko dvignemo prtljažna vrata – pohvalno pri obeh za to ni treba biti mišičnjak, kar bodo cenile naše lepše polovice – zagledamo odprtino z veliko začetnico. Ko stopimo bliže, ugotovimo, da je pri obeh štirikolesnikih dvojno dno, za kar vam pri škodi zaračunajo 141 evrov. Žal nimamo metra pri roki, a na voljo spletno povezavo. Sodba se glasi: prtljažnik octavie je prostornejši, pa čeprav je že aurisov z osnovnimi 530 litri gromozanski. Ponuja jih namreč kar 610. Ker pa utegne včasih tudi to biti premalo, je zadnjo klop mogoče enostavno podreti, litrov pa je znova nekaj več v korist škode (1740:1658).

Nato sedemo na zadnjo klop. Glede na to, da je karavanska octavia nekaj daljša od karavanskega aurisa (4,66:4,56 metra), to vzamemo v zakup. Toyota preskus dobro prestane, saj imamo kljub višini 1,75 metra več kot dovolj centimetrov za glavo in kolena, da zlahka zdržimo tudi daljšo vožnjo. Sledi trenutek resnice – škoda. Iz minulih izkušenj vemo, da so, kar zadeva prostornost zadaj, njihovi razvojniki čudodelci. Octavia to znova potrdi. Prostora zadaj je noro veliko, in to ni iluzija. Le kako jim uspeva?

Toda samo prostornost ni dovolj, da bo družinski oče pri banki najel kredit in odštel zajeten znesek evrov. O tem ga morajo prepričati vozne zmogljivosti, še bolj pa razmerje med ceno in za to dobljenim. Testneža lahko uvrstimo v rubriko varčna, saj se jima po žilah pretaka črna kri. Pri octavii stavijo na pljučno prostornino 1,6, pri aurisu le 1,4 litra. Večja pljuča pomenijo tudi malce izdatnejšo motorno konjenico (105:90 konjev), kar se kljub 100 kilogramom več na hrbtu (1,32:1,22 tone) čehinji pozna pri boljših zmogljivostih. Priznamo, da se nam je zdel japonkin motor dober, dovolj prožen in tudi zmogljiv, predvsem pa hitrejši, kot smo ugotovili ob prebiranju uradnih podatkov o hitrosti (175 kilometrov na uro) in pospešku do stotice (13 sekund). Ti so močno v prid octavii – 191 kilometrov na uro in 11 sekund. Smo pa bili močno razočarani nad 5-stopenjskim ročnim menjalnikom in nismo razumeli, zakaj nima še šeste stopnje kot toyotin. Razmislek o samodejnem 7-stopenjskem DSG je na mestu, čeprav zahteva dobra dva tisočaka doplačila. Zadovoljni pri obeh smo bili s porabo le malce nad 5 litri (natančneje 5,4 pri aurisu in 5,6 pri octavii), ki je ob 50-litrski posodi za gorivo pomenila doseg z enim polnjenjem več kot 900 kilometrov.

Več octaviinih centimetrov, litrov in zmogljivosti se mora pokazati pri ceni, smo razmišljali in ob gledanju cenika to samo potrdili. Toda razlika ni astronomska – 20.692:19.490 evrov – sta si pa opremi ambition in style zelo podobni, predvsem pa skorajda popolni na področju osnovne varnosti (ABS, ESP, zračne blazine in zavese...) in udobja (samodejna klima, električni paket, potovalni računalnik, radio s CD, bluetooth...). Več pa v sklepu.

Več fotografij na www.dnevnik.si