Leto 1890, Berlin, Nemčija. Povsem običajen dan iznenada prekine močna eksplozija. Kmalu se izkaže, da je bila zanjo kriva napaka pri testiranju posebnega parnega stroja, ki ga je razneslo, pri tem pa jo je skoraj usodno skupil tudi človek, ki je stroj izdelal in ga preizkušal. Človek, ki se je v Berlin s svojo družino, ženo in tremi otroki, preselil na začetku istega leta, v nadaljevanju pa zaradi omenjene eksplozije s hudimi posledicami večino časa preživel na okrevanju v bolnišnici in imel med drugim precejšnje težave z vidom.

Da posledice zanj niso bile usodne, je bilo menda krivo le golo naključje in zvrhan koš sreče. Če bi bilo le malce drugače, človeštvo že tri leta zatem zagotovo ne bi spoznalo dizelskega motorja, če bi ga kdaj kasneje, pa bi se, če nič drugega, zagotovo imenoval drugače. Človek, ki je tri leta kasneje razvil, sestavil in patentiral prvi tak motor, je bil namreč Rudolf Diesel. Možak, po katerem ta vrsta motorjev z notranjim izgorevanjem tudi nosi ime.

Pariz, London, Augsburg, Berlin

Čeprav je bil po narodnosti Nemec, se je Rudolf Diesel marca 1858 rodil v Parizu kot drugi otrok bavarskima imigrantoma, mami Elise in očetu Theodorju, ki se je v Parizu ukvarjal s proizvajanjem usnjenih izdelkov. Tako je Rudolf zgodnje otroštvo preživel v Franciji, po izbruhu francosko-pruske vojne leta 1870 pa je bil, tako kot veliko drugih v Franciji živečih Nemcev, Pariz primoran zapustiti. Zatočišče je sprva našel v Londonu, pri 12 letih pa ga je mama poslala v Augsburg, kjer je živel s svojo teto in stricem, se tekoče naučil nemško in se začel šolati za inženirja. Januarja 1880 je diplomiral z odliko in se še istega leta vrnil v rodni Pariz, kamor je odšel na povabilo nekdanjega profesorja z münchenske univerze Carla von Linda. Ta ga je namreč želel za asistenta pri oblikovanju in konstrukciji moderne tovarne hladilnih sistemov, katere direktor je postal že leto kasneje. Kmalu zatem je spoznal Martho Flasche in se z njo poročil, ob tem pa nadaljeval delo pri omenjenem podjetju, pri katerem je bil zaslužen za številne patente.

Na začetku 90. let 19. stoletja se je z družino preselil v Berlin, kjer je prevzel vodenje von Lindovega korporativnega oddelka za raziskave in razvoj, ker pa patentov, ki jih je razvil kot uslužbenec omenjenega podjetja, ni smel uporabljati za svoje lastne potrebe, je kmalu na lastno pest začel raziskovati področja, širša od svojega delovnega. Tako je eksperimentiral tudi s paro in toplotnim izkoristkom, kar je med drugim pripeljalo do omenjene nesreče, ter predvsem z izkoristkom goriva, kar je leta 1893 pripeljalo do izuma dizelskega motorja. Po nadaljnjem razvoju in testiranjih, ki mu jih je omogočil Heinrich von Buz, direktor podjetja MAN, ki ga danes poznamo predvsem po proizvodnji težkih tovornjakov, ter po številnih novih patentih je Rudolf Diesel umrl 20 let kasneje, septembra 1913. Njegova smrt je še danes zavita v tančico skrivnosti – najverjetnejša razlaga je, da je na parniku, ki je plul med Antwerpnom in Londonom, naredil samomor – že znanje osnovnošolske matematike pa nas pripelje do tega, da letos mineva 120 let od tega pomembnega izuma in 100 let od smrti njegovega izumitelja.

Razmah v zadnjih tridesetih letih

Po njegovi smrti so dizelski motor, katerega glavni značilnosti sta, da nasprotno od bencinskega za gorivo uporablja plinsko olje in da nima vžigalnih svečk, saj vžig povzroči visoka temperatura močno stisnjenega zraka v valjih, razvijali naprej. Tako je marsikje postal pomembna zamenjava za parni stroj, njegova uporaba pa se je razširila tudi na mnoga druga področja, od stacionarnih motorno gnanih sistemov do ladij, malce kasneje pa so ga začeli uporabljati tudi pri lokomotivah, tovornjakih ter modernih avtomobilih – kako tudi ne, ko pa ima dizelski motor zaradi velikega kompresijskega razmerja največji izkoristek med vsemi motorji z notranjim ali zunanjim izgorevanjem. Ravno zaradi uporabe pri avtomobilih pa je dizelski motor danes bržčas tudi najbolj znan in priljubljen ter ne nazadnje tudi gost pričujoče rubrike.

Čeprav je prvi serijski osebni avtomobil z dizelskim motorjem na ceste zapeljal že leta 1933, ko je Citroën svoj model rosalie ponudil tudi z 1,7-litrskim dizelskim agregatom, je do večje priljubljenosti in pogostejše uporabe minilo skoraj pol stoletja. Vmes so v povojnem obdobju dizelski motorji sicer pridobivali težo, a se jih je uporabljalo predvsem v vozilih, namenjenih za komercialno uporabo, kot so na primer taksiji, reševalna vozila, dostavna vozila... Leta 1967 je Peugeot predstavil model 204BD, prvi kompaktni avto z dizelskim motorjem, ki je bil sposoben dosegati visoke hitrosti in je razvil 46 konjskih moči, predvsem naftna kriza v 70. letih prejšnjega stoletja pa je k razvijanju dizelskih motorjev pripravila tudi druge. Tako je Volkswagen svoj prvi dizelski motor začel vgrajevati v golfe, leta 1978 pa sta se na trgu pojavila prva avtomobila s turbodizelskim motorjem: mercedes 300 SD, ki je bil s 3-litrskim in 115 KM močnim motorjem na voljo samo v Severni Ameriki, ter peugeot 604. Ravno razvoj turbodizelskih motorjev pa je zaslužen za pravi razcvet dizelsko gnanih avtomobilov, predvsem v Evropi. Če je bil tako še leta 1973 delež vozil z dizelskim motorjem na stari celini 2,5 odstotka, je že deset let kasneje presegel 11 odstotkov, v naslednjih treh desetletjih pa se je okrepil do te mere, da je bilo lani izmed vseh na novo registriranih vozil v državah Evropske unije kar 54,9 odstotka opremljenih z dizelskim motorjem.