Komaj deset minut je bil Kralj Aleksander I. na tleh zavezniške Francije

Kralj Aleksander I. je zgorel na žrtveniku zgodovine za svoj narod in svojo državo Jugoslavijo kot mučenik, da je ves njegov narod zaplakal v neizmerni bolesti. In sveta žrtev kraljeva plamti pred vsem narodom ter s svojim božanskim blagoslovom sveti na pot v bodočnost, ki jo je usmerjal, gladil in utrjeval z vsemi svojimi silami vse svoje dni do zadnjega diha. Kakor valovi hudourne poplave pretresa grozna resnica vse naše domove, v žaru nadčloveške žrtve se pa kali jeklena vera, da pravična usoda poplača kraljevo žrtev s srečnejšo Jugoslavijo pod vlado njegovega mladega sina, kralja Petra II.

Slava kralju-mučeniku Aleksandru I.!

Živel kralj Peter II.!

Pariz, 10. oktobra. A A . Nj. Vel. kralj Aleksander je živel na tleh zavezniške in prijateljske Francije komaj deset minut. Komaj se je formirala povorka in so krenili avtomobili proti vojaškemu spomeniku »Poilus d'Orient«, že se je zgodil gnusni zločin, ki je ogrnil Jugoslavijo in Francijo v žalost in ogorčil ves svet.

Zraven Nj. Vel. kralja sta sedela francoski zunanji minister Barthou in general Georges, član vrhovnega vojnega sveta. Vsi so bili zelo dobro razpoloženi, množice so jih pa navdušeno pozdravljale. Povorka je vozila s hitrostjo kakih 8 km na uro.

Naenkrat je na Borznem trgu skočil s pločnika krepak mož, star okrog 40 let, srednje dobre obleke; planil je proti kraljevskemu avtomobilu, ki ga je bilo lahko spoznati po kraljevi zastavici. Francoski podpolkovnik, ki je jahal vštric s šoferjem zraven avtomobila, je opazil tega človeka, kako teče proti avtomobilu. Z vso silo je potegnil vajeti, da ustavi konja in zadrži zločinca. Toda naj je bila njegova kretnja še tako nagla, se mu vendarle ni posrečilo preprečiti nesreče, ker je bil atentator

že na stopnici avtomobila

in začel streljati v Nj. Vel. kralja Aleksandra, ministra Barthouja in generala Georgesa. Podpolkovnik je medtem z udarci s sabljo podrl atentatorja, ki ga je šofer pograbil za vrat. Zdi se, da je nekdo tudi streljal na atentatorja. Eni trde, da je bil to šofer, drugi pa pravijo, da je streljal neki stražnik. Zdi se pa, da si je hotel atentator sam pognati kroglo v usta.

Množica je slišala streljanje in se je zgrnila, da prepreči atentatorjev namen.

Nastala je strašna zmešnjava, ljudje so navalili proti avtomobilu, na množico pa konjeniki, ki so pritisnili proti avtomobilu. Avto je naposled krenil proti prefekturi. Atentatorja so dvignili in ga odnesli v bližnjo stražnico. (...)

Zdravniki so storili vse, kar je v človeških močeh, toda izjaviti so morali, da ni več pomoči. Nj. Vel. kralj je izdihnil točno ob 16.10 po francoskem času. (…)

Slovenski narod, 10. oktobra 1934

Kralj – mučenik

S strašnim udarcem je usoda posegla v razvoj našega javnega in državnega življenja. Strahotna vest o smrti vladarja Jugoslavije je nocoj prerezala srca vseh državljanov.

Kralj Aleksander I. se je smrtno zadet zgrudil v svečanem trenutku, ko je kot poslanec bratstva in miru stopil na sveta tla najzvestejše svoje zaveznice velike Francije. Zgodila se je ta velika tragedija, ko smo Francozi in Jugoslovani hoteli pred vsem svetom manifestirati zvestobo veliki ideji miru in vztrajnega napora za konsolidacijo nemirne Evrope.

Triumf se je izpremenil v žalni pogreb. Mesto, da bi roko v roki ustvarila nova dejanja, nove sadove spravljivosti, mirovne tvornosti, vzajemnega razumevanja in medsebojne nesebične podpore, sta morala kralj Aleksander I. in predstavnik mile nam Francije dobesedno ramo ob rami, telo ob telesu nagniti v smrt. Mi z gnusom zavračamo in obsojamo vsako nasilje nad življenjem, ki je samo Stvarnikovo, za tak grozovit, zahrbten, zločinski umor pa sploh ni mogoče dobiti besedi, ki bi ga primerno krepko obsodile. Slovenci ob truplu kralja Jugoslavije, ki je tolikokrat prehodil naše gore in doline, tako srčno rad prebival med nami in živel z nami, v žalosti tonemo in enostavno ne razumemo, kako se je moglo to zgoditi. (...)

Slovenec, 10. oktobra 1934

Jugoslovenskemu narodu!

Naš veliki kralj Aleksander I. je padel 9. oktobra ob 4. popoldne v Marseillu kot žrtev podlega atentata. S svojo krvjo je kralj mučeniško zapečatil delo za mir, radi katerega se je napotil v zavezniško Francijo.

Na prestol kraljevine Jugoslavije je po členu 36 ustave stopil njegov prvorojeni sin Nj. Vel. kralj Peter II. Kraljevska vlada, vojska in mornarica so položili prisego zvestobe Nj. Vel. kralju Petru II.

Vlada kraljevine Jugoslavije, ki vrši začasno na osnovi čl. 45 ustave kraljevsko oblast, je sklicala Narodno predstavništvo k skupnemu zasedanju na dan 11. oktobra, da položi prisego v smislu člena 59 in čl. 42 ustave.

S svojimi zadnjimi besedami, ki jih je blagopokojni kralj umirajoč jedva izgovoril, je v svojem neizmernem rodoljubju zapustil našemu narodu tole sporočilo:

»Čuvajte Jugoslaviju!«

Kraljevska vlada poziva ves jugoslovenski narod, da to sveto zapoved zvesto in spoštljivo izpolni.

Jutro, 10. oktobra 1934