In takrat ponavadi, ko s svojega udobnega kavča zgrožen zrem v njihova negibna telesa na televizijskem ekranu, nisem več povsem prepričan, ali je ta varnostna razdalja, s katere sledim vsem tem ponavljajočim se žalostnim zgodbam, moja priborjena pravica ali le naključje, privilegij. Nenadoma se namreč ne spomnim več, s čim sem si to, da se lahko na poti čez morja odpravljam izključno po svoji volji in v iskanju lastnega, že skoraj pregrešnega užitka, v resnici prislužil, in znova verjamem, da mi je življenje, ki ga živim, podarjeno.

Ali nimam vsega, kar imam, se sprašujem, v resnici tudi na njihov račun, na račun prav tistega njihovega niča, ki jih obupane potiska na potapljajoče se ladje. Mar niso oni tam nekje revni tudi zato, da bi bili mi tu lahko bogati, se vprašam in ne vem več, od kod si jemljemo pravico ščititi to, kar imamo, pred njimi, ki nimajo. Ali res smemo nekomu z vsemi močmi odrekati to, kar je bilo nam podarjeno?

Zdi se mi, da za vsako žrtev, umrlo ob prebijanju železnih zaves, s katerimi se je naša evropska utrdba srednjeveško obdala v strahu pred neevropskim svetom, obstaja vprašanje. Nikoli jih ne zmanjka. Sprašujejo nas mrtve oči otrok, ki jih naplavlja na naše obale, sprašujejo nas večno ponavljajoče se zgodbe o ljudeh, ki so si zaželeli zgolj preživeti, sprašuje nas naša nečloveška brezbrižnost, s katero se opravičujemo sami pred seboj, ko se hinavsko skrivamo za zakone, ki smo jih sami spisali. Sprašujejo nas in ostajajo brez odgovorov. Pa ne zato, ker jih ne bi bilo, temveč zato, ker nam niso všeč, ker vsa ta vprašanja preizprašujejo nas in vse to, kar smo.

Vsaka smrt človeka, ki je umrl, ker si je zaželel biti eden od nas, nas sprašuje: Kdo smo?

Kdo smo mi, ki stojimo v vrstah muzejev in galerij, ki odnašamo svoje večerne obleke v kemične čistilnice, ki prinašamo darila otrokom s službenih poti, ki ob zori sprehajamo hišne ljubljenčke, ki se na proslavah spominjamo slavnih pesnikov, mi, ki zastajamo pred izložbami s čevlji in se zamišljamo v njih? Kdo smo mi, ki ob sobotah hodimo po opravkih, ki v zobozdravstvenih čakalnicah listamo revije o zdravi prehrani, mi, ki preklinjamo nogometne sodnike, ki prižigamo sveče na grobovih davno umrlih, mi, ki pišemo pisma bralcev, ki hodimo na izlete v naravo, ki naročamo nemastne predjedi in sladice brez sladkorja?

Kdo smo v resnici mi, ki ne podvomimo v to, da smo si življenje, ki ga živimo, izborili čisto sami, lastnoročno, s svojo nadarjenostjo, odrekanjem in trudom in ga nismo le podedovali od svoje mogočne, slavne in neslavne zgodovine?

Smo res mi, po naključju rojeni nekje med Istanbulom in Belfastom, edini in stoodstotni lastniki bogate evropske dediščine in jo imamo zato pravico odrekati vsem, ki, z besedami Marka Sosiča, od daleč prihajajo v našo bližino?

Želja po boljšem življenju nam je lastna vsem in bi jo morali prepoznati kot temeljno človekovo pravico. To željo si namreč delimo oni, ki prihajajo, in mi, ki jih do zob oboroženi pričakujemo. In najbolj tragično v zgodbi o brezštevilnih in brezimnih umrlih prebežnikih je, da jih je pokopal prav trk dveh želja po boljšem življenju. Njihove, ki jih je gnala na to skrajno negotovo in nevarno pot, in naše, ki v strahu, da ne bi obup teh revežev ogrozil naše varnosti in vsega, kar imamo, gleda, kako umirajo pred našimi očmi.

Da bi se tem smrtim izognili, bi morali mi svojo željo potlačiti, jo zamejiti ali se ji morda celo odpovedati. Vsi mi bi se morali biti pripravljeni odreči nemajhnemu delu tega, kar imamo, v kar pa je, priznam, težko ali celo nemogoče verjeti.

Gospodarska kriza v Evropi dan za dnem med drugim razkriva tudi to, kako nepripravljeni smo se Evropejci odpovedovati in kako zelo je med nami razširjeno prepričanje, da je naše v več pogledih podedovano bogastvo, od socialne varnosti do razkošne javne infrastrukture, naša neodtujljiva pravica. Z vidika Evrope in njenih uradnih prebivalcev je to v času vsesplošnega plenjenja javnega dobra seveda hvalevredno, za afriške in azijske priseljence pa prinaša to spoznanje gotovo še eno veliko razočaranje.

Evropa, ki svojega življenja niti v najmanjšem delčku ni pripravljena spoznati za privilegij, tem ljudem pušča le eno samo možnost, tisto, ki jo pušča tudi mogočnim finančnim trgom, možnost, da si svoj košček bogate evropske pogače odrežejo sami, kakor vedo in znajo.

In medtem ko s strani politike zaščitenim finančnim trgom to odlično uspeva in naše neodtujljive pravice druga za drugo pristajajo na zasebnih bančnih računih, nezaščiteni pribežniki velikokrat omagajo že pred obalami Lampeduse.