Druga razsežnost premislekov o prednostih in slabostih angažiranja trojke je konceptualna. Zadeva namreč vprašanje, koliko nam je do suverenosti lastne države, ali smo jo pripravljeni ohranjati za vsako ceno in kaj smo pripravljeni za to storiti. Presenetljivo je, da dobrih dvajset let po vzpostavitvi državnosti odgovori na to vprašanje niso tako jasni, kot bi pričakovali.

V tem tednu je mimo medijev in s tem mimo javnosti šla na videz benigna odločitev ustavnega sodišča. To je na mizo dobilo zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti, ki jo je vložila informacijska pooblaščenka. Pooblaščenka je ustavno sodišče opozorila na osem členov zakona o elektronskih komunikacijah, ki ponudnikom javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij nalaga, da morajo zaradi namenov zakona o kazenskem postopku, zaradi zagotavljanja nacionalne varnosti in ustavne ureditve, zaradi varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države ali zaradi obrambe države hraniti določene prometne, lokacijske in druge podatke, potrebne za določitev posameznika. Gre za podatke o telefonskih klicih, SMS- ali MMS-sporočilih, elektronski pošti in dostopih do interneta, telekomunikacijski operaterji jih dnevno zberejo nekaj (deset) milijonov, za potrebe države pa jih morajo hraniti do 14 mesecev od dneva komunikacije, izjemoma tudi dalj časa. Pooblaščenka je prepričana, da taka počezna obveznost hranjenja osebnih podatkov na zalogo, ne da bi posamezniki dali državi kakršenkoli povod za poseg v njihove pravice, pomeni nedopusten poseg v človekove pravice in je nesorazmerna z nameni zakona, saj opravljene raziskave ne potrjujejo, da bi hranjenje teh podatkov prispevalo k večji raziskanosti kaznivih dejanj.

Preden nadaljujemo, je treba navesti okoliščino, ki je določila odločitev slovenskega ustavnega sodišča: izpodbijane odločbe zakona v resnici pomenijo implementacijo evropske direktive o hrambi podatkov, o njej pa (zaradi podobnih razlogov, kot jih navaja pooblaščenka) že teče postopek pred sodiščem Evropske unije. Pri čemer pa pooblaščenka še zatrjuje, da je Slovenija direktivo v slovenski pravni red prenesla nepravilno, saj je razširila namen hranjenja osebnih podatkov bolj, kot to predvideva direktiva. Ustavno sodišče bi torej moralo odločiti, ali je slovenski zakon skladen s slovensko ustavo in ali je bila direktiva pravilno prenesena v slovenski pravni red. Pooblastila za tako odločanje sodišče ima, a jih ni uporabilo. Namesto pričakovane odločbe je sprejelo le sklep, da odločanje v tej zadevi prekinja do odločitve sodišča Evropske unije. Sodišče se je torej odločilo za taktiko čakanja, z ustavo neskladni posegi v zasebnost posameznika, če so res takšni, pa se lahko medtem nadaljujejo…

Poznavalci se strinjajo, da je informacijska pooblaščenka načela zelo kompleksno pravno vprašanje in je ustavnemu sodišču potisnila v roke vroč kostanj, ki v osnovi zadeva vprašanje, ali je pravo EU nadrejeno nacionalnim ustavam držav članic ali ne. Taktika čakanja, neizpostavljanja oziroma izogibanja morebitnemu »konfliktu« s sodiščem EU je nemara modra odločitev, a dejstvo je, da so bila ustavna oziroma druga pristojna sodišča nekaterih držav članic v preteklosti bolj odločna od slovenskega. Tako je nemško ustavno sodišče izvajanje podobnega zakona zadržalo, vladi pa naložilo sprejem dodatnih ukrepov, ki naj preprečijo prekomerne posege v zasebnost posameznikov, romunsko in češko sodišče sta nacionalna zakona, ki sta implementirala sporno direktivo, spoznala za protiustavna, Avstrija pa je zaradi dvomov o skladnosti direktive z evropsko konvencijo o temeljnih pravicah in svoboščinah sodišču EU lani poslala zahtevo za predhodno odločanje.

Kaj ima obnašanje ustavnega sodišča opraviti s trojko? Neposredno nič, posredno pa vse, saj oba primera, hočeš nočeš, ilustrirata naš današnji odnos do ogrožanja suverenosti države (ki se je njega dni konstituirala na pravici naroda do samoodločbe in na brezkompromisnem varovanju človekovih pravic!). Spomniti pa velja, da zgoraj izpostavljena dilema, prisotna celo v institucijah države, ni nič novega. Je dilema z zgodovinskim pedigrejem, stara je nekaj čez sedemdeset let, ko se je prvič zgostila v vprašanju: ali izpostavljenost in boj ne glede na žrtve ali taktično čakanje. Odgovora sta bila dva in rezultate poznamo.