Dopolnilno zavarovanje je tako že po definiciji vrsta prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ki zavarovancem ne prinaša nobenih novih pravic do zdravstvenih storitev. Gre za zavarovanje doplačil do polno priznane vrednosti tistih zdravstvenih storitev, ki so pravica zavarovanih oseb iz obveznega zavarovanja, s čimer dopolnilno zavarovanje pokriva plačilo razlike med polno priznano vrednostjo take zdravstvene storitve in delom te vrednosti, ki gre v breme obveznega zavarovanja. Zakon ga zaradi njegove pomembnosti označi kot zavarovanje, ki predstavlja javni interes Republike Slovenije in se izvaja po načelih medgeneracijske vzajemnosti ter vzajemnosti med spoloma med vsemi zavarovanci dopolnilnega zavarovanja. Skupaj z obveznim zavarovanjem dopolnilno zavarovanje tako predstavlja del socialne varnosti zavarovanih oseb.

EU zahteva spremembe

EU zoper Slovenijo že nekaj let vodi postopek zaradi domnevno sporne ureditve dopolnilnega zavarovanja. Opomini se vrstijo drug za drugim, (ustreznih) zakonskih sprememb, ki bi zadovoljevale EU, pa (še) nismo sprejeli. Evropsko komisijo moti marsikaj, med drugim določba, po kateri morajo zavarovalnice, ki to zavarovanje izvajajo, sredstva iz poslovanja dopolnilnega zavarovanja uporabiti za izvajanje tega zavarovanja. Natančneje, če imajo zavarovalnice iz dopolnilnega zavarovanja dobiček, morajo polovico tega dobička nameniti za izvajanje dopolnilnega zavarovanja, kar pomeni, da se ta polovica ustvarjenega presežka vrne zavarovancem.

Vprašati se je treba, ali ima javni interes prednost pred dobičkom zavarovalnic, oziroma, še bolje, ali je res tako neevropsko, da se polovica presežka iz dopolnilnega zavarovanja solidarno vrača zavarovancem in s tem ostaja v Sloveniji? Dokler bo dopolnilno zavarovanje nedeljiva celota obveznega, se mi zdi, da je to v redu, o tovrstnih spremembah pa bi veljalo govoriti šele, ko bo dopolnilno zavarovanje materialnopravno urejeno drugače, to je, ko ne bo več de facto del obveznega zavarovanja. Do takrat pa bi kvečjemu lahko razmislili, da bi še povečali odstotek povrnjenega dobička zavarovancem, zavarovalnice, ki dopolnilno zavarovanje izvajajo, pa bi za uspešno delo nagradili kako drugače.

Gre res za kršitev prostega pretoka kapitala?

Evropska komisija meni, da navedena določba zakona krši 63. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki prepoveduje omejitev pretoka kapitala med državami članicami ter tretjimi državami. V pisnem opominu iz oktobra 2012 pritisk na Slovenijo stopnjuje, ko zapiše, da se z obstoječo zakonsko ureditvijo dopolnilnega zavarovanja odvračajo morebitne naložbe v zavarovalnice, ki to zavarovanje izvajajo. Pri tem komisija še pojasni, da obveznost, po kateri je treba polovico ustvarjenih dobičkov nameniti za izvajanje in razvoj dopolnilnega zavarovanja, omejuje pravico zdravstvenih zavarovalnic do narave in obsega njihovih naložb, predvsem pa komisijo moti, da te zavarovalnice polovice dobička ne smejo prenesti v druge države članice in mora ta ostati v Sloveniji.

Vlada v odgovoru na opomin novembra 2012 evropsko komisijo ponižno obvešča, da bo Slovenija pristopila k pripravi sprememb ZZVZZ, tako da bo črtala sporno določbo glede presežkov dopolnilnega zavarovanja, pri tem pa (brez vsakršnega boja) v sklepu v tem delu priznava še kršitev določb evropskega pravnega reda glede pretoka kapitala. Ni veliko, glede na sodbo Sodišča EU opr. št. C-185/11 z dne 26. januarja 2012, v kateri je sodišče tožbo evropske komisije v delu, kjer se je Sloveniji zaradi določbe glede presežnih sredstev dopolnilnega zavarovanja očitala kršitev evropskega pravnega reda, zavrnilo. V obrazložitvi sodbe sodišče pojasni, da je bila trditvena podlaga komisije v tem delu neustrezna, zato je bilo treba očitek komisije glede kršitve pravnega reda EU s strani Slovenije kot nedopustnega zavreči.

Vlada se je problematike dopolnilnega zavarovanja lotila napačno. Prav bi bilo, da se najprej odgovori na vprašanje, ali bo dopolnilno zavarovanje postalo obvezno in ga v dozdajšnji obliki ne bomo več imeli ali pa bo še naprej (le) dopolnitev obveznega zavarovanja. Tega odgovora še vedno nimamo, zato je brez resnega premisleka in vse povprek črtati določbe naše zakonodaje po diktatu EU neprimerno, predvsem ker PDEU določa izjeme (nacionalni ukrepi), ob katerih je omejitev prostega kapitala dopustna. Tega ministrstvo za zdravje sploh ni presojalo oziroma vlada slovenski javnosti ni pojasnila, zakaj v duhu določb prava EU teh izjem v primeru dopolnilnega zavarovanja ne bi mogla uporabiti. Zdi se, da ji je to lažje, kot da bi pred EU obranila javni interes dopolnilnega zavarovanja in komisijo prepričala, zakaj bi izjeme glede prostega pretoka kapitala v tem primeru za Slovenijo vendarle morale veljati.

Tujega nočemo, svojega ne damo

Do danes se je po podatkih ministrstva za zdravje pri vseh treh zavarovalnicah, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje, iz naslova polovice presežka skupaj nabralo preko 20 milijonov evrov neprenesenega dobička. Kot zavarovanec dopolnilnega zavarovanja, ki redno plačuje premijo, se pri tem vprašam, kako je to sploh mogoče. Ker gre za zavarovanje, ki je v javnem interesu in deluje po načelu medgeneracijske solidarnosti, njegov prvotni namen ne bi smel biti ustvarjanje dobička, temveč skrb za zavarovance. In če tako, potem bi zavarovalnice lahko premije dvignile le, če je to res potrebno/jim je zmanjkalo denarja. Ob navedenem 20-milijonskem presežku, torej okoli 40-milijonskem dobičku, velja zaključiti, da so bile premije do danes povišane neupravičeno, zavarovanci pa smo bili ob vsakem dvigu premij s strani zavarovalnic in države zavedeni o njegovih razlogih.

Ministrstvo za zdravje v predlagani noveli ZZVZZ v prehodnih določbah zdaj presežna sredstva podarja zavarovalnicam. Ta bodo po novem postala kapitalske rezerve zavarovalnic. Predlagana rešitev je pravno sporna in do zavarovancev nepravična. Gre vendar za denar zavarovancev, ki naj se porabi namensko, to je za pokrivanje obveznosti iz dopolnilnega zavarovanja, oziroma mora ostati zavarovancem. Treba je vedeti, da sta dve od navedenih zavarovalnic delniški družbi in sta torej podvrženi zakonski ureditvi, ki velja za gospodarske družbe, za te pa velja, da je njihov prvotni cilj le ustvarjanje dobička in niti najmanj skrb za dobrobit zavarovancev. Tako zavarovancem nihče ne more jamčiti, da zavarovalnice po sprejemu sporne novele ne bodo navedenega denarja namenile za druge namene, ki z dopolnim zavarovanjem ne bodo imeli nič skupnega.

Prav bi bilo, da bi se ta denar porabil tako, da se premij dopolnilnega zavarovanja ne bi zviševalo, vse dokler ti presežki ne bi bili porabljeni. Ker je dobiček razdeljen po zavarovalnicah različno, različne pa so tudi premije, bi bilo treba uporabiti izravnalno shemo, predvsem ob upoštevanju, da vsi zavarovanci v zavarovanje ne plačujemo enako dolgo. Ministrstvo za zdravje v predlogu novele ni storilo nič od navedenega. Bolj kot skrb za zavarovance ga zanima skrb za kapitalsko ustreznost zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje. Kje je nadzor Agencije za zavarovalni nadzor? Je res vse zakonito ali, bolje rečeno, pravično oziroma v interesu zavarovancev? Kdo bo njih zastopal? Ministrstvo za zdravje očitno ne.

Kdo vodi zdravstveno politiko pri nas?

Zdi se, da je ministrstvo za zdravje popustilo pritiskom zavarovalnic, ki izvajajo dopolnilno zavarovanje, zato je dvom, da zdravstveno politiko pri nas prek ministra vodi ministrstvo za zdravje, vse večji. Zavarovalnice si bodo s predlagano novelo z blagoslovom državnega zbora kot zakonodajnega organa ipso iure prilastile denar zavarovancev. Novela ZZVZZ bo obravnavana po nujnem postopku, pa čeprav se z njo posega v pravice zavarovancev, kar zahteva drugačen, to je redni zakonodajni postopek. Socialnega dialoga ne bo, pravna stroka pri pripravi novele ni sodelovala, vse pod pretvezo ministrstva za zdravje, da nam EU določa skrajni rok 25. oktober 2013 za sprejem ustreznih zakonodajnih popravkov. Ministrstvo za zdravje pri tem pozabi omeniti, da je imelo več kot 30 mesecev časa za pripravo zakonodajnih sprememb, pri čemer se rok nanaša le na implementacijo določb Direktive o pravicah pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva (2011/24/EU), ki pa ne vključuje navedenega problema glede dopolnilnega zavarovanja. Tudi dejstva, da kar nekaj članicam EU ne bo uspelo pravočasno implementirati navedene direktive, niso sporočili. Očitno so te države v primerjavi s Slovenijo previdnejše, ko se posega v pravice zavarovancev.

Časa za popravke predloga novele je le še nekaj dni, zato pozivam vladno koalicijo in ministrstvo za zdravje, da ponovno premislijo o predlagani rešitvi glede presežkov dopolnilnega zavarovanja. Možnost je tudi ta, da si vlada vzame nekaj več časa in sporne določbe glede dopolnilnega zavarovanja primerneje uredi v kateri drugi noveli navedenega zakona, ki jo bo državni zbor prav gotovo še obravnaval v prihodnje. Skratka, načinov je veliko, vprašanje je le, ali je za to prisotna volja vlade.

Tudi politiki so zavarovanci, torej gre med drugim za njihov denar. Trdim, da bo šel po sprejemu novele ta denar za druge namene in ne za potrebe bolnikov. Da to drži, dokazujejo medijske poteze nekaterih zavarovalnic, ki dopolnilno zavarovanje izvajajo. Te v zadnjem času neženirano zavarovance obveščajo, kako nameravajo nekaj svojega dobička nameniti prav njim, to je za skrajšanje čakalnih dob v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Kako velikodušno od njih! Se naj za takšno gesto kot zavarovanec zahvalim organom upravljanja teh zavarovalnic ali naj storim kaj drugega, manj primernega? To je vendar naš denar! Prosim za razum, nič drugega.

Mag. Jaka Slokan, univ. dipl. pravnik, pravosodni svetnik na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani