Kdo vse dela napake?

Zdravniki smo mnenja, da je sodbo treba spoštovati, predvsem v luči dejstva, da je zdravnica ravnala narobe, ker ni šla na teren pomagat reševalcem pri oskrbi ponesrečenca, ki je kasneje umrl. Od tu dalje pa je v sodbi nanizanih cel kup izrazito oteževalnih okoliščin, do katerih ni mogoče ostati ravnodušen.

Tudi sam sem bil sprva zgrožen nad ravnanjem zdravnice, saj je bilo medijsko predstavljeno, da gre za lažnivko, ki je prirejala dokumentacijo, da prikrije svoje kaznivo dejanje, za povrh pa je zavržno zaračunala zavarovalnici storitev na terenu, ki je ni opravila.

Kdorkoli bo prebral sodbo, bo ugotovil enako. Kako se lahko potem sploh najde kdo, ki izrazi podporo takšni osebi in se pri tem sklicuje, da je primarno šlo za sistemske probleme v zdravstvu?

Sam sem mnenje o primeru spremenil, potem ko sem prebral sodbo. Več let raziskujem obremenjenost zdravnikov na primarni ravni v Sloveniji, dobro poznam sistem dela v družinski medicini, tako da sem v sodbi videl nekatere stvari, ki jih laik težko opazi.

Kritično branje namreč pokaže, da nismo samo zdravniki ljudje, ki delamo napake, ampak jih delajo tudi v pravosodju. Naj poudarim, da v sojenju v nobenem trenutku ni bil postavljen sodni izvedenec medicinske stroke, ki bi se spoznal na delo na primarni zdravstveni ravni.

Razlaga sodišča, da zdravnica ni bila obremenjena, ob tem da je tisti dan obravnavala 57 bolnikov, je povsem laična in kaže na izrazito nepoznavanje dela zdravnika družinske medicine. Takšne obremenitve dva- do trikratno presegajo norme v razvitih državah, kjer poleg tega družinski zdravniki sploh ne opravljajo dežurne službe. V takšnih okoliščinah se je nemogoče optimalno odločati. Po nekaterih podatkih je število sodnikov v Sloveniji trikrat večje od povprečja v EU, medtem ko je število zdravnikov družinske medicine kar za 40 odstotkov manjše od povprečja EU. Zdravniki, ki delajo na primarni ravni, in zdravniki, ki opravljajo urgentno službo, dokazano najbolj izgorevajo od vseh poklicev v medicini. Zato ni presenetljivo, da družinski zdravniki v Sloveniji umirajo bistveno bolj zgodaj od preostale populacije. Ocenjujem, da je mnenje tožilstva in sodišča glede obremenitev zdravnice neustrezno in da bi le izvedenec lahko podal realno sliko dogajanja. Kot zanimivost naj navedem, da je v ZDA verjetnost, da bo sodnik predčasno izpustil zapornika, sedemkrat manjša, če je primer obravnavan pred kosilom, kot pa na začetku delovnega dneva. Obremenjenost dokazano pušča posledice na odločitvah pri vseh ljudeh.

Toda ne glede na zgornje podatke, s katerimi ni razpolagala ne obramba, ne tožilstvo, ne sodišče, pa so najhujše obsodbe zdravnice v spisu na žalost plod napačnega tolmačenja.

Sodnik namreč najtežji izraz za opis ravnanja zdravnice uporabi, ko ugotovi, da je neupravičeno zaračunala storitev obiska na terenu v višini 3,08 evra, ki ga sploh ni opravila. Napiše, da gre za skrajno zavržnost, čemur je nemogoče ugovarjati. Pri tem podatku se vsa potencialna pieteta do zdravnice takoj zaključi. Toda problematično je, da tega zdravnica sploh ni naredila, kar je očitno iz same sodbe.

Kako, da nikogar ni zmotila višina 3,08 evra? V tem primeru namreč ne gre za nobeno neupravičeno zaračunavanje zavarovalnici in zavržnost, ampak za dolžnost vsakega zdravstvenega izvajalca, da evidentira vsako storitev. In zdravnica je to naredila – evidentirala je storitev. Vendar 3,08 evra ne predstavlja storitve na terenu, ampak le telefonski klic, ki je bil v resnici opravljen. Naj ponovno poudarim, da to evidenco (v računalniku se označi s K001) vsak izvajalec na primarni ravni opravi ob telefonskem klicu. Da bi bila ironija še večja, zdravnica sploh ni prejela teh treh evrov, ker gre le za fiktivni znesek, ki nima podlage v realnih izplačilih. Izvajalci smo namreč efektivno plačani pavšalno, ker vsi močno presegamo število storitev, ki nam jih prizna zavarovalnica. Vse to bi lahko sodišče preverilo na katerikoli izpostavi ZZZS. Višje sodišče pa je celo zapisalo, da je to zavržno dejanje vplivalo na višino kazni.

Kako je mogoče, da so tako tožilstvo kot obe sodišči spregledali relativno enostavno zadevo, ki bi jo izvedenec takoj ugotovil? Povsem enostavno – motiti se je človeško, in tudi v sodstvu delajo samo ljudje. Nobene potrebe ni, da zaradi tega obsojamo pravosodni sistem, zdi pa se mi potrebno, da se odkrito pogovarjamo o možnostih napak. Le tako se lahko kot družba razvijamo v pozitivno smer.

Tožilstvo je bilo tudi mnenja, da je zdravnica prirejala dokumentacijo, da bi prikrila svojo krivdo. Sodišče jo je na tej točki sicer oprostilo, vendar je vseeno poudarilo, da je na ta način verjetno res skušala prikriti svojo krivdo. Ta trditev je dodatno okarakterizirala zdravnico kot brezvestno osebo. In vendar tudi tu ni bilo sodnega izvedenca, da bi pojasnil, kaj se je v resnici zgodilo, kar pa lahko vsak, ki dela v primarnem zdravstvu, hitro razbere.

Kaj je po mnenju sodnika naredila zdravnica? V protokol je naknadno vpisala podatke o dogodku, za katere je sodišče ugotovilo, da so bili točni, na drugem mestu pa je še napisala, da je bila dosegljiva le po telefonu, kar je tudi bilo dokazano, da je res. Kako naj bi s temi podatki prikrila krivdo? Napisala ni niti ene besede, ki bi omilila njeno ravnanje, kvečjemu nasprotno. Vsi zdravniki dajemo prednost bolnikom pred izpolnjevanjem dokumentacije. V bolnišnicah zdravniki praviloma pišejo odpustna pisma več dni po odpustu bolnikov, pa zato nikomur ne pade na pamet, da bi jih obtožil, da s tem nekaj skrivajo. Gre za to, da ima delo z bolniki vedno prednost.

Sodišče je tudi v tem primeru brez sodnega izvedenca neustrezno tolmačilo nesporno ravnanje zdravnice, kar je ponovno vplivalo na višino kazni.

Sodba najbolj podrobno opisuje dogajanje v času nesreče poškodovanca. Tu ni dvoma niti za zdravnike, pravilno bi bilo, da bi zdravnica šla na teren. Tudi nadzor zbornice je to pokazal, vendar so nadzorniki bili mnenja, da zdravstvena pomoč ni bila opuščena, ker je zdravnica na teren takoj poslala reševalca.

Sodišče temu mnenju ni sledilo. Kar je legitimna pravica sodišča, ampak v tem primeru je šlo za bistveno bolj zapleteno dogajanje, kot je navedeno zgoraj, pa kljub temu niti tu ni bil postavljen sodni izvedenec.

Sam sem vseeno sodbo bral, kot da so navedbe sodišča dejstvo. In kaj je sodišče ugotovilo? Da je zdravnica nedvomno sočasno oskrbovala še eno bolnico, a da je urgentni del te oskrbe potekel eno minuto pred klicem na teren. V sodbi sodnik jasno zapiše, da je po računalniških izpisih ta ista bolnica bila v ambulanti prisotna še 25 minut po klicu s terena. V praksi je jasno, da je po stabilizaciji urgentnega bolnika nujno opazovanje, saj se lahko zdravstveno stanje hipno poslabša. Pa to spet ne pomeni, da je zdravnica ravnala prav, da ni šla na teren. Prav gotovo pa to pomeni, da je bila v času klica obremenjena.

Zakaj ni poiskala pomoči enega od številnih zdravnikov v zdravstvenem domu? S strokovnega stališča je kaj takega nedopustno. Pri reanimaciji dokazano vsaka minuta odlašanja zmanjša možnost preživetja za 10 odstotkov. Iskanje zdravnika v zdravstvenem domu in razlaganje situacije pomeni nesprejemljivo zamudo. V takšnih primerih bi moral dispečer organizirati zamenjavo, kar bi moralo že vnaprej biti sistemsko urejeno v zdravstvenem domu. Zdravnica je namesto tega isti hip poslala na teren reševalca. V tujini sicer reševalci pogosto hodijo na teren brez zdravnika, vendar to ne pomeni, da zdravnici ne bi bilo treba iti zraven, ponazarja pa tudi laikom, da je bolj strokovno takoj reagirati kot pa iskati zamenjavo.

Primer obsojene zdravnice Nade Cesarec je nedvomno tragičen, predvsem zaradi smrti ponesrečenca. Zdravnica bo čez šest mesecev na prostosti, pokojnika pa nič ne bo povrnilo. Sedaj imamo možnost, da obsodimo zdravnico kot brezvestno, pohlepno osebo, ki ni bila obremenjena, in z direktnim naklepom ni nudila pomoči poškodovancu, ali pa poskusimo razumeti, da do podobnega primera ne bi prišlo, če bi zdravniki delali v urejenem okolju. V prvem primeru se nič ne bo spremenilo. V drugem primeru pa utegnemo sistem urediti tako, da bo v prihodnosti preprečena marsikatera smrt.