Vprašanje pa je tudi, ali bo Slovenija v kratkem res dočakala odpravo sedanjega dopolnilnega zavarovanja. To je načrtovalo že več ministrov za zdravje, pa se ni iz reformnih načrtov izcimilo nič. Delno zato, ker so vlade klecale pod interesi, da se nič ne spremeni, in predvsem, da se ne poslabša položaj sedanjih dopolnilnih zavarovalnic, delno pa tudi zaradi (pre)kratkih mandatov ministrov za zdravje. Res je tudi, da je stare grehe težko popravljati in da država z dopolnilnim zavarovanjem vedno znova pada v pasti, ki si jih je nastavila kar sama.

Ko se zavarovalnice zredijo

Ni naključje, da je to zavarovanje že ob uvajanju veljalo za trojanskega konja. Težave, ki so se kasneje še razrasle, so bile vanj vgrajene. Zavarovanje je bilo sicer zasnovano kot prostovoljno, a je že od samega začetka pokrivalo razkorak med zmožnostmi zdravstvene blagajne in naraščajočimi stroški v zdravstvu. Ta razkorak se je in se bo še naprej večal, tako zaradi staranja prebivalstva, naraščanja kroničnih bolezni kot tudi uvajanja dragih novih zdravil oziroma načinov zdravljenja. Hkrati se je v zadnjih letih zaradi višje brezposelnosti in nižanja plač v zdravstveno blagajno stekalo manj denarja.

Zdravstvena politika je problem reševala tako, da je zniževala priznane cene zdravstvenih storitev in s tem prihodke bolnišnic, zdravstvenih domov in koncesionarjev. Iskanje možnosti, kako ob vse manjši količini denarja in naraščajočih potrebah bolnikom zagotavljati standard, ki je na papirju ostal enak kot prej, je torej prepustila terenu. Hkrati z zniževanjem stroškov za zdravstveno blagajno, ki na upadanje prihodkov ne more kaj dosti vplivati, so se znižali tudi stroški za zavarovalnice, ki same določajo višino mesečnih premij.

Edini drugi uresničeni ukrep do letošnje odločitve o kreditiranju bolnišnic je bilo vse obsežnejše prelaganje obveznosti zdravstvene blagajne na dopolnilno zavarovanje. Nazadnje je vlada za to poskrbela z Zujfom, po katerem bolnišnično zdravljenje obvezno zavarovanje namesto v prejšnjih 85 odstotkih pokrije le še v 80 odstotkih, zdravila s pozitivne liste pa namesto v 75 le še v 70 odstotkih. Zavarovalnice so povečevanje vloge dopolnilnega zavarovanja kljub temu, da so se jim zaradi varčevanja v zdravstvu obetali vse manjši stroški in s tem višji dobički, lani izkoristile za dvig premij za tri do štiri evre mesečno. Z Gantarjevimi prošnjami, naj bodo poštene do svojih zavarovancev in upoštevajo dejanske stroške, si niso dale kaj dosti opravka.

V letu 2012, ko so v bolnišnicah proti koncu leta pazili, da ne bi s prevelikim številom operacij in pregledov povečevali stroškov, so se zavarovalnice odebelile. V Adriatic Slovenici so presežek pri dopolnilnem zavarovanju v primerjavi z letom 2011 skoraj podvojili, v Triglavu, zdravstveni zavarovalnici so bistveno zmanjšali akumulirane izgube, pri Vzajemni pa so se presežki pošesterili. Obilje je v tej zavarovalnici trenutno tolikšno, da bi radi del svojih dobičkov tako ali drugače, po možnosti pa pod svojimi pogoji, poklonili zdravstvu. Poteza je všečna, a usmerjanje denarja, ki je bil zbran za osnovno varnost ob bolezni, ne bi smelo biti stvar dobrodelnosti.

Dopolnilno zavarovanje že v svoji zasnovi ni bilo pravo prostovoljno zavarovanje in torej ni pokrivalo nadstandarda. Financira namreč del istih pravic kot obvezno zdravstveno zavarovanje. Nekatere danes pokrije že skoraj v celoti; za zobne proteze ali očala na primer prispeva kar 90 odstotkov vrednosti. Zdravstveni politiki je kot rezervna vreča pomagalo, da se ji ni bilo treba lotiti določanja, katere pravice sodijo v osnovno košarico, kar velja za občutljivo politično temo. Posameznik pa si, tudi če je mlad in zdrav, preprosto ne more privoščiti, da ne bi imel urejenega dopolnilnega zavarovanja. Že krajše zdravljenje v bolnišnici po poškodbi z zlomom ga lahko stane tisoč evrov in več. Tudi dopolnilno zavarovanje je torej v svojem bistvu del obveznega zavarovanja. Čeprav jim prihodke omogoča država, pa se zavarovalnice ne želijo podrejati njenim pravilom.

Ko se evropska komisija zavzema za odpravo dosedanjih omejitev pri dopolnilnem zavarovanju, dosledno deluje v njihovem interesu. Mučilo je ni le namenjanje dela dobičkov zdravstvu. Sodišče EU ji je doslej na primer pritrdilo v delu tožbe, s katerim je nasprotovala obveznosti, da povišanje premij dopolnilnega zavarovanja potrdi pooblaščeni aktuar. Evropska komisija je Sloveniji v preteklosti očitala tudi izravnalne sheme in enotne premije za vse zavarovance, s katerimi naj bi preveč omejevala trg.

Vrnitev na začetek

Velik del strokovnih in civilnodružbenih pobud, kako urediti zdravstvo, predlaga vrnitev na začetek. V prvi polovici devetdesetih je politika namesto poviševanja prispevnih stopenj uvedla dodatno zasebno financiranje, ki pa ga je regulirala država. Leta 1999 so ustanovili Vzajemno, ki jo je sprva obvladoval zavod za zdravstveno zavarovanje, kasneje pa so jo prepustili »zunanjim« upravam. V nadaljevanju je dopolnilno zavarovanje poslala na trg: danes ga tako ponujajo tri zavarovalnice. V minulem desetletju je skušala politika na probleme dopolnilnega zavarovanja odgovarjati z zakonskimi popravki, na primer z uvedbo izravnalnih shem, s katerimi se med zavarovalnicami izravnavajo razlike v stroških zaradi različnih struktur njihovih zavarovancev glede na starost. Zvrstil se je tudi niz afer, ki so razburjale javnost; uprave Vzajemne so za razne storitve na primer plačevale nerealno visoke zneske (Vzajemna je proti Marku Jakliču in drugim nekdanjim članom uprav zaradi spornih poslov vložila dvanajst tožb). A samega obstoja dopolnilnega zavarovanja, ki velja za unikum v Evropi, se burna leta niso dotaknila. Zavarovalnice so medtem vse bolj odvisne od zdravstva; če lani poleti ne bi dražile premij dopolnilnega zavarovanja, bi zavarovalniški trg letos doletel kar petodstotni padec premij.

Krivično bi bilo reči, da ministri za zdravje niso iskali boljših rešitev. Že pred desetletjem je skušal dopolnilno zavarovanje ukiniti Dušan Keber (nadomestil bi ga z nekoliko višjimi prispevki za obvezno zavarovanje, ki bi v nasprotju z enakimi premijami za vse odražali posameznikove dohodke). Z oceno, da bi posledično povišanje uradnih davčnih obremenitev preveč razburilo mednarodno okolje, se mu je uprlo finančno ministrstvo. Andrej Bručan je socialno ogrožene oprostil doplačil v zdravstvu in s tem tudi plačevanja za dopolnilno zavarovanje. Dorijan Marušič je želel dopolnilno zavarovanje nadomestiti z novo dajatvijo, s katero bi ljudje z nižjimi dohodki plačevali manj kot doslej in obratno, a je skupaj s Pahorjevo vlado predčasno zapustil ministrsko mesto. Z njegovim predlogom v dopolnilnih zavarovalnicah sicer niso bili zadovoljni, saj je ogrožal njihov obstoj. Bliže jim je ideja obveznega dodatnega zavarovanja, ki jo je posvojil Gantar. Brez dvoma imajo dopolnilne zavarovalnice ogromen vpliv na (zdravstveno) politiko, ki se glede na najnovejše 20-milijonsko darilo očitno še krepi. Ob takšnih razmerjih moči je le malo verjetno, da bi bile v bližji prihodnosti sprejete rešitve, ki bi bile navzkriž z njihovimi interesi – tudi če bi bile v javnem interesu.