Imel sem priložnost prepričati tamkajšnjega ministra za zdravje, da grozečo katastrofo lahko omeji tako, da vzporedno z doplačili uvede še dopolnilno zavarovanje zanje. Da, prav ste prebrali, kot zagrizen nasprotnik dopolnilnega zavarovanja sem v tej državi navijal zanj. Doplačila so namreč znatno bolj brutalen napad na siromašne državljane, kot je zavarovanje zanje. Pripravil sem potrebne spremembe zakona, nato pa se je tik pred zdajci pojavila delegacija Svetovne banke (SB) in dosegla, da je minister zakon umaknil iz parlamenta (!) in iz njega črtal dopolnilno zavarovanje. V jeznem pismu visokemu predstavniku SB za Vzhodno Evropo sem zapisal, da predvsem nasprotujem doplačilom, če pa se že uvajajo, je treba zaščititi revne državljane z dopolnilnim zavarovanjem. Dobil sem dolg odgovor, da bi dopolnilno zavarovanje izničilo prav tisto, čemur so doplačila namenjena: zmanjševanju povpraševanja po zdravstvenih storitvah. Postalo mi je jasno, da je uvedbo doplačil zahtevala SB. V novem obsežnem pismu sem navedel primere držav, kjer so doplačila prizadela revne prebivalce. Tudi na to pismo sem dobil odgovor: kratek, hladen in brez popuščanja. Niso se več trudili, da bi ugovarjali mojim argumentom. Mi v SB mislimo, da je v tej državi treba zmanjšati javne izdatke za zdravstvo. Pika.

Prvikrat sem se s SB soočil nekaj let prej, ko sem kot minister za zdravje skušal doseči ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Čeprav je dopolnilno zavarovanje manjše zlo kot doplačila, je še vedno slaba rešitev, saj enotne premije najbolj udarijo ljudi z najnižjimi dohodki. Smatral sem, da so deset let po osamosvojitvi minili razlogi, zaradi katerih so bila doplačila v prvih letih morda potrebna. Vendar je misija SB prepričala našega finančnega ministra, da bo povečani prispevek za obvezno zavarovanje predstavljal pritisk na povečanje plač, zmanjšal konkurenčnost gospodarstva in ogrozil izpolnjevanje kriterijev za pridružitev EU. Mimogrede: ob današnjem povečevanju davkov nas nihče od trojke ne svari, da ti davki krepijo pritisk na povečevanje plač. Ampak v igri je njihov posojeni denar, zanj pa brez moralnih pomislekov in v skladu z neoliberalno doktrino žrtvujejo socialno državo in zdravje njenih prebivalcev.

Dopolnilno zavarovanje je na začetku izvajala javna blagajna, zato so bili stroški izvajanja neznatni, presežki pa so se uporabljali za kritje izgub obveznega zavarovanja. Kaj hujšega: prihajali so »strokovni« očitki, da gre za mešanje javnega in zasebnega denarja, pa čeprav je vsakomur jasno, da je dopolnilno zavarovanje samo prikrita oblika davka: kdor se mu »prostovoljno« ne pridruži, mu ostanejo le obvezna doplačila. Za temi očitki so zanesljivo stali finančni krogi, ki so vohali denar. Država je pokleknila in z zakonom prepovedala izvajanje dopolnilnega zavarovanja lastni javni ustanovi in ga predala zasebnim. Posledice poznamo: znaten del premij se porablja za potratno delovanje zasebnih zavarovalnic in celo za njihov dobiček. Denarja, ki so ga na tak način odvzeli državljanom, je bilo v letih delovanja dopolnilnega zavarovanja za slabo milijardo.

Dobiček pri dopolnilnem zavarovanju sploh ni vprašljiv. Če se poveča število storitev, ki jih zmore plačevati javna blagajna, imajo dopolnilne zavarovalnice utemeljen razlog za zvišanje premij, če pa je storitev manj, kar se dogaja ob sedanji krizi, je tudi doplačil manj in dopolnilno zavarovanje ima manjše stroške. Kaj je lahko bolj sprevrženo: ob tem, ko imajo državljani vedno manj zdravstvenih pravic, kuje dopolnilno zavarovanje iz njihovih premij vse večje dobičke. Država je skušala delček denarja, ki so ga izgubili državljani, dobiti nazaj s predpisom, da se mora polovica dobička dopolnilnega zavarovanja vračati nazaj v zdravstvo. S tem je izzvala EU (beri: mednarodni zavarovalniški lobi, naščuvan od domačega), ki zahteva, da lastnikom pripada celoten dobiček. Šlo naj bi za »vračilo« kakih dvajset milijonov. Kaže, da se bo vlada tudi tokrat poslušno uklonila pritiskom EU. Če oblast ne bi bila ujetnica kapitalskih elit in lastnih parcialnih interesov, bi lahko oblikovala stališče, da je velik del predlogov in zahtevkov, ki prihajajo od zunaj, izključno v službi pohlepa kapitala in škodujejo interesom državljanov. Lahko bi dala vedeti, da od ljudi, ki celo lastnim državljanom odrekajo pravico do zdravstvenega varstva (jasen primer je zarota proti Obamovi zdravstveni reformi), ne more pričakovati drugega kot ropanje. Država mora zavrniti zahtevo EU, da odvzeti dobiček »vrne« zavarovalnicam, in tvegati tožbo pred evropskim sodiščem. Seveda pa mora sama verjeti, da ima dobre argumente. Predvsem pa lahko prepreči nadaljevanje sedanjega stanja. Ukiniti mora doplačila in s tem tudi dopolnilno zavarovanje.

Kdo ima pogum, da bo domačemu in mednarodnemu politično-kapitalskemu lobiju rekel ne?