Sam sem jo sicer prepričeval iz drugih razlogov, vendar je pretehtalo pešanje njene postarane matere, ki je postajala potrebna stalnejše pomoči, stanuje pa tako daleč, da Milena s hojo in prestopanji z avtobusa na avtobus ni več dohajala potreb. Pa tudi našega Ferrisa je vzljubila, ga rada jemala k sebi, seveda je pa s psom treba tudi kam dlje v gozdove, obiskat srne, recimo, do katerih se peš iz Ljubljane ne pride zlahka.

A zdaj, ko se je končno odločila, se je brž izkazalo, da tudi z voznikovega sedeža ne vidi nič bolje kot prej. Nerodno ji je bilo, da bi v inštruktorjev avto prinašala s seboj blazino, sicer pa imajo blazine navado, da se z rabo hitro sploščijo. Neko staro napihljivo blazinico »na rebra«, kakršnih zdaj sicer niti ne izdelujejo več, si je nekoč pred leti že podložila, ko je sedela še na sovozniškem sedežu, ko pa se je zamašek napol izmuznil in je začel iz nje uhajati zrak, so bili zvoki tako nespodobni, da si pozneje ni več drznila eksperimentirati.

In tako se je vozila, majhna, kakršna je, s stolom povsem naprej, z zravnanim naslonilom, stegujoč vrat in teme. Udobna taka vožnja ne more biti, pregledna pa tudi ne, vsaj kar se tiče neposredne okolice vozila, skrite pod okenskim robom. Misel, da se utegne brez njene vednosti znajti pod kolesi kak pes ali jež ali, ne daj bog, otrok na tricikelčku, ali celo pritlikavec, ki se pod pezo starostne grbe opira na berglo, jo je hromila od samega začetka. Poleg tega je imela še to smolo, da je za inštruktorja dobila benignega sadista, ki je ni znal relaksirati. Že ko je sedala v avto, jo je praviloma pozdravljal z besedami: »No, kaj se nama bo pa spet danes groznega zgodilo?«

* * *

Povsem jo razumem. Ko je bil spomladi na obisku pri nas moj sin Mitja, ki je tudi zelo živčen sovoznik – saj veste, tak, ki se, še preden zaviješ, oprime ročaja v stropu, kot da ga bo ravno to rešilo, če zapeljem v prepad – sem lahko sam izkusil, kako težko je voziti vpričo takšne sumničavosti. Skušal sem se prilagoditi, zmanjšal hitrost, se držal predpisov kot pijanec plota, s tem pa tudi padel iz ritma svoje naravne vožnje, se nenehno izpostavljal nevarnostim od zadaj, kjer so neučakanci silili vame, in ko sem tako vseskozi gledal nazaj, sem seveda spregledoval, kaj prihaja od leve ali desne, ko pa sem začel pogledovati levo in desno, sem zavozil skozi rdečo. Zgodilo se je takoj, že ko sem jih peljal z lizbonskega letališča, na prvem nepreglednem krožišču, in rešilo me je zgolj Majdino opozorilo – pa seveda dobre zavore. Potem sem začel spet voziti, kot vozimo ljudje po šestdesetem, gledaje naravnost naprej, in bilo je boljše. Ko si enkrat prek šestdeset, ti namreč ni treba več gledati v vzvratno ogledalce, ker itak preslabo vidiš, ali se ozirati v slepo pego, ker bi se ti vrat zaskočil; edini pogoj je, da imaš na glavi klobuček s trakom ali čepico s ščitkom, ali pa da si v volvu ali trabantu.

No, tako kot jaz ob Mitju se je zagotovo počutila Milena ob svojem inštruktorju. Preden se je prijavila za izpit, je opravila menda 200 voznih ur, a v vsem tem času se je inštruktorju posrečilo edino to, da ji je vcepil pogojni refleks: samo da je sedla v avto, že je otrpnila. Na obrazu je, ker je dobrodušna oseba, sicer imela nasmeh, a ta nasmeh je bil pravzaprav grimasa otrpnega krča, ki ga ni mogla razkleniti. Kot kup nesreče se je v turobni misli o novem dnevu šoferskih muk privlekla zjutraj v kopalnico, tam pa jo je iz ogledala pozdravil njen nasmehljani obraz.

Ko sta zelo polagoma le prilezla do poligonske vožnje, je na tretjem ovinku zavozila v kopico členov aluminijaste ograje, ki so potisnjeni skupaj stali ob desnem robu steze, tako da so s podstavki gledali na vozišče. Povozila je nevidna stojala in jih spodvrnila, s tem pa navlekla na avto celo grmado.

»A ste videli te ograje?« je vprašal, potem ko si je ogledal škodo.

»Videla, ampak ne nogic – te so štrlele v vozišče.«

»Ja pa saj ste homo sapiens, čeprav ženskega spola – a niste mogli sklepati, da kjer so te ograje, bodo tudi nogice?«

»Saj sem pomislila, ampak vedno mi zabičujete, da ne smem prevoziti sredine, tu pa je cestišče ozko.«

»Oh, no, pa zakaj se morate držati predpisov kot pijanec ograje?!«

* * *

Teorijo je seveda naredila z odliko. Takole mi je pisala v Lizbono: »V petek sem opravila teoretični del šoferskega izpita. Bilo je zabavno, kot je že običajno pri mojem učenju šofiranja. V čakalnici pred sobo, kjer se pišejo testi, nas je sedelo kakšnih dvanajst, razen mene sami najstniki. Fant, ki je sedel poleg mene, je kar pokal od samozavesti. Ni si mogel kaj, da me ne bi zafrkljivo vprašal: 'No, gospa, bo šlo, bo šlo?' 'Bomo videli,' sem odgovorila na kratko. Iz njegovega nadaljnjega petelinjenja pa je bilo razbrati, da se na opravljanje teorije zelo dobro spozna, saj je poskušal že lani. S seboj je imel vse testne pole, že izpolnjene,  in  se je vpričo mene na pamet gulil pravilne odgovore, vendar ne vsebinsko, ampak po zaporedju, npr. 'na drugi strani moram obkrožiti A, C, D, B, B, A'. To so ti fantje, ki potem na cesti sklepajo, da če obstaja desno pravilo, potem zagotovo obstaja tudi levo pravilo.«

Pri praktični vožnji pa je odletela. Nesla jo je obvoznica, kjer je morala pognati vsaj na 80, sicer bi jo bili obtožili za obstrukcijo, pri tej hitrosti pa seveda ni več mogla procesirati vseh podatkov in za nameček skonfabulirati še tistih, ki so ji umanjkali, ker so bili pod okenskim robom.

Na jugovzhodnem kraku, med odcepom Ljubljana Vič in Ljubljana Center, zagleda voznik najprej tablo, ki napoveduje izvoz, takoj zatem pa se cesta razširi z dodatno špuro. Če si tako majhen, kot je Milena, ne moreš videti, da gre za uvozni pas za vozila, ki pripeljejo s črpalke, ne pa za izvozni, ki se začenja petsto metrov naprej. Seveda je zavozila v desno in nanj, kar je izpitni komisiji zadoščalo, da jo je vrgla.

Vzela si je nadaljnjih sto ali sto petdeset ur, ne da bi menjala inštruktorja, čeprav sem ji svetoval, naj se ga znebi zgrda ali zlepa (ga torej bodisi potolče s kurbelvelo ali pa povozi). Nekako se ji je zdelo, da bodo šle vse minule ure, vse to trpljenje pod sadistom, v nič, če bi zdaj presedlala. On pa je postal še bolj zakrknjen in ji je smehoma govoril: »Policaj vse vidi in ve, čez rudečo se ne sme!«

Prvo polovico ure ji je dopovedoval, naj ne vozi tako po sredi, češ da ogroža nasproti vozeče, drugo polovico pa, naj se ja ne tišči roba, saj ogroža kolesarje. Zabičeval ji je, naj se drži predpisane hitrosti, a po izvozu s cestninske postaje jo je priganjal, naj bo vendar življenjska in pritisne na plin, saj menda ja vidi, da ji v rit skačejo.

Po treh mesecih teh in takšnih vic je šla spet delat. Tokrat se ji je zdelo, da je precej bolje pripravljena, pravzaprav utrjena, prekaljena, in po treh neprespanih nočeh, v katerih je v duhu preigrala vse mogoče scenarije, si je na jutro pred izpitom drznila celo malce zaspati.

Ko je že bila mimo vseh pasti vzvratne vožnje, parkiranja in speljevanja v klanec, so jo spet preusmerili proti Vrhniki in potem pri Brezovici čez most in nazaj.

* * *

Obstaja vic s strniščem, če ne brado, ki ga je rad pripovedoval pokojni Ljubo, govori pa o komandirju milice, ki je pred odhodom na dopust stopil v pomočnikovo sobo s časopisom v roki, ga položil predenj na mizo in mu zabičal: »Vidiš cajtenge? Vidiš, kaj piše: Slovenske novice. No, pošiljaj mi jih naslednji teden vsak dan na morje.«

Pomočnik je razumel malo preveč dobesedno in je šel kupit še šest primerkov istega časopisa in komandirju vsak dan ekspres poslal po enega.

Zadnji dan dopusta komandir med branjem časopisa ni mogel več zadržati smeha. »Poslušaj,« je rekel ženi, »pa pravijo, da smo policaji neumni. Tule poročajo o nekem profesorju, univerzitetnem profesorju, prosim, ki se je zaletel. No, se zgodi, boš rekla. Ja, ampak gospod profesor so se zaleteli sedem dni zapored – in sicer, ha, ha, ha, pazi to – vsakokrat v isto drevo!«

In čeprav si je Milena vic zagotovo zapomnila, kajti Ljubo ga je rad pravil nadobudnim poslušalcem, ona pa je bila praviloma poleg, je šla in na istem mestu, kjer je pisalo Izvoz Ljubljana Center, spet zapeljala na uvozni pas s Petrolove črpalke!

Takole mi je napisala: »Ko mi je bilo naročeno, naj grem pri izvozu Ljubljana Center ven, sem začutila silno olajšanje, kajti bilo mi je že dovolj skrajne napetosti, ki me spremlja vedno, kadar vozim po avtocesti. Koncentracija je za hip popustila, veselo sem opravila poglede NZR, dala smernik in zasukala volan. Tako preprosto je bilo to.«

Po novem neuspehu jo je začelo obhajati malodušje. Že tako je bila v nenehni tleči depresiji zaradi Ljubotove smrti. A nujno se je morala naučiti voziti – kajti da bi se voziti naučila njena mati, na to ni bilo računati.

To je bilo spomladi letos. Pisal sem torej prijatelju, teoretskemu psihoanalitiku Romanu Vodebu, ki je v nasprotju s feminističnim verovanjem izvrsten terapevt in človek, ki mu je osebno mar ženska usoda, in sem mu jo priporočil. Njej pa sem rekel, naj preide od večne pasjanse raje na simulacijske računalniške igrice, ki terjajo vozniške spretnosti, recimo Grand Theft Auto.

Tudi Roman je takoj poterjal, da mora zamenjati ne le inštruktorja, ampak celo šolo. Tega sicer ni storila, vseeno pa si je do junija že toliko opomogla, da mi je pisala: »V sredo mi je inštruktor pripeljal na vožnjo nekoga, da bi slišala še dopolnilno mnenje o svojih nikakršnih šoferskih sposobnostih. V pogovoru pred vožnjo, ki je trajal kar nekaj časa, sem v starejšem gospodu, ki je nekoč na izpitnem centru ocenjeval šoferske kandidate, prepoznala Franca Domjaniča, nekdanjega tiskovnega predstavnika ministrstva za notranje zadeve in še prej inšpektorja prometne policije. Medtem ko sem morala voziti iz Podutika v Šiško in nato po Večni poti v Rožno dolino, torej po tem zoprnem prepletu prednostnih in neprednostnih cest, nato pa še na Kolezijo, kjer sem morala bočno parkirati (na srečo ne v bazenu), sta se gost in inštruktor živahno pogovarjala, tako da mi je slednji komaj sproti naročal, kje naj vozim. Nisem opazila, da bi si moj ocenjevalec sproti beležil svoja opažanja. Po končani vožnji me je prijazno opozoril na napake, kakršne so: vožnja preblizu sredinski črti, vožnja preblizu desnega robnika, premalo očitni bočni pogledi, premalo vestno spremljanje ogledal in prepočasno speljevanje. Vse to sicer sama dobro vem, da mi manjka. Na koncu se vendarle ni izšlo povsem po inštruktorjevih načrtih, kajti Domjanič je dejal, da bi mi sam sicer podpisal uspešno opravljen izpit, ne bi pa mi zaupal svojega avta. No, kakorkoli že, vztrajno stopam naprej proti ponovnemu vozniškemu izpitu. V petek sem nato le pisala g. Romanu Vodebu in ga prosila za terapevtsko pomoč. Ljubeznivo se je odzval. Danes, ko je imel opravke v Ljubljani, se je oglasil pri meni doma in mi po krajšem pogovoru poskušal s hipnozo utrditi samozavest ter prepričanje, da znam voziti. Ali bo to učinkovalo, bom videla že jutri, ko imam spet vožnjo. Upam, da bo. Vsekakor ga bom pred izpitom še enkrat prosila za pomoč, da me reši treme, ki me včasih pred vožnjo prav duši.«

Ni pa se držala Romanovih in mojih navodil: ni zagrozila inštruktorju, da se bo zaletela, če ji bo še metal psihološka polena pod noge. Tik pred odhodom sem ji poslal spodbuden mejl. Iz njenega odgovora je vel zadržan optimizem, in zapisala je namesto končnega pozdrava le, da »v tretje gre menda ja rado«.

* * *

Tu sem zagrešil napako, ker sem sledil svojemu lingvističnemu refleksu in ji odpisal: »Milena, glede tega rekla vlada pojmovna zmeda. Kot kaže, ljudje mislijo, da pomeni isto kot srbska 'Treća – sreća'. Pa ni tako: Srbi so otročje optimistični, Slovenci pa bolj trezni, ali bolj pesimistični, pri nas reklo pomeni, da se bo tisto, kar se je zgodilo dvakrat zapored, zagotovo tudi tretjič. V dobrem in slabem. Če dvakrat zadeneš v tarčo, boš tudi tretjič, če dvakrat zgrešiš, boš tudi tretjič. Beri o tem v http://razvezanijezik.org/?page>V+tretje+gre+rado. Resda gre za izraz praznovernosti, vendar semantično s povsem druge plati.«

Po dveh dneh zloslutnega molka sem prejel naslednje pismo: »Živjo, se ni bilo treba nič inštruktorju truditi, poleno sem si kar sama podstavila. Ko mi je bilo naročeno, naj grem z avtoceste na izvozu Ljubljana Center, mi je nekaj reklo, da 'zdaj ali nikoli', napetost je v hipu narasla, se preselila v roke in jih premaknila, tako da sem zavila na desno že pred drugo opozorilno tablo, torej celo malo prej kot ponavadi, seveda prevozila polno črto in vozila nekaj sekund po odstavnem pasu, dokler nisem prišla na meni že tako znano uvozišče, tam uspešno ugrabila prednost pred nekom, ki je vpeljeval, in se na koncu zmagoslavno vrnila spet na vozni pas. A pozor: če bi bila pri tem ostala lepo tiho, bi bilo vse v redu, ker sta bila inštruktor in član komisije ravno zatopljena v diskusijo, ali je smrad, ki se širi od Ceste dveh cesarjev, treba upoštevati kot cestnoprometno okoliščino, in če jo je treba, ali to pomeni, da mora mimovozeči hitrost prilagoditi s tem, da jo zmanjša, tako da mu ne bi delala preglavic morebitna psihofizična krnitev sposobnosti, ali pa morda s tem, da hitrost zveča in se tako čimprej iztrga vplivanju potencialnih psihotropnih učinkovin v aerosolu. Jaz trapa pa: 'Ojoj, pa je šlo res rado v tretje,' zajamram na ves glas ravno še pravi čas, da sta se ozrla in videla, kaj se je zgodilo. Seveda sem jezna sama nase, da bi si najraje odgriznila komolec. Sinoči sem bila sama sebi najboljša in hkrati najslabša družba, zato se tudi nisem oglasila, kot sem obljubila. Zdaj mi je žal in se vama opravičujem. Zdaj pa nekaj čudnega: ne glede na šlamastiko sem bila s svojo vožnjo zadovoljna. Čeprav mi je dan poprej inštruktor nabil tlak in zbil precej samozaupanja, ker me je na dolgo ošteval za malenkosti, sem na izpitu vozila neverjetno sproščeno in sem celo uživala zraven. Pravzaprav sta mi bili tidve izpitni uri od vseh preštevilnih ur za volanom doslej edini v veselje. Ta občutek bi res rada ohranila. Čeprav sem bila sinoči že odločena, da šofersko kariero obesim na klin ob spoznanju, da je vožnja avtomobila pač nekaj, česar kljub trudu ne zmorem, danes že oklevam prav zaradi tistega občutka včeraj, da je voziti pravzaprav luštno in da mi kar gre. Najbrž se bom kmalu šla prijavit četrtič. Bojim se, da sem prišla 'na okus'...«

Odpisal sem: »Bravo! (Za to namreč, kako hitro si se pobrala.) Sicer je pa že jasno, da gre za freudovsko napako, ki je posledica podzavestne želje po samokaznovanju. Ali da pač nočeš sprejeti odgovornosti, ki gre skupaj z dejstvom, da je 'treba živeti naprej'. Ljubo bo prvi, ki ti bo zaploskal, ko boš izpit naredila, in se bo s tabo lepo na tihem in naskrivaj tudi vozil, ko se boš vozila po vajinih najljubših poteh. Ne zameri mi, da pišem tako naravnost. V tvoj prid je. Ne potrebuješ nobene hipnoze, samo odreci se ideje, da Ljubo terja od tebe take vrste zvestobo in žalovanje, ki te drži na mestu. To je vsa resnica, in ni slaba, potem ko jo objameš. Vseeno se zavedaj, da se napake, ko se zasidra, ni tako lahko znebiti. Najboljše bi bilo zdaj malo počakati na kaka vzdrževalna dela, ki bi zaprla izvoz Ljubljana Center.«

* * *

Obenem sem razposlal cirkularno e-pismo naslovnikom v moji adremi, da vidim, ali bi mi lahko kdo priporočil kakega drugega inštruktorja zanjo. Od skoraj tristo prispelih odgovorov je bil le eden, ki se je kolikor toliko pohvalno izrazil, a šlo je za nekega inštruktorja, ki je deloval pred petnajstimi leti v Hrastniku, potem pa se je za njim izgubila vsaka sled. Najbrž je zavozil v Savo. Pa tudi če ni in bi ga bil torej zmožen izslediti, si Milene res ne bi drznil napotiti na učne vožnje na relaciji Hrastnik–Trojane ipd. Najbrž je jasno, da se tam že med inštrukcijami naredi naravni izbor: kdor preživi tamkajšnje ožine, ta potem tudi zlahka naredi izpit. Da ne omenjam tamkajšnjega aerosola.

Nazadnje sem poklical Romana in ga prosil, naj se pač posebej potrudi.

Rekel je: »Težka bo. Milena je pod vplivom svojega inštruktorja, ki jo s svojim zabičevanjem, da naj se skoncentrira, povsem omrtviči. Nič čudnega, da spregleda talne oznake, če pa niti tega ne vidi, kar se ji pred nosom dogaja. Ko sem jo imel v hipnozi, mi je povedala, da je videla, kako je komisar na koncu druge izpitne vožnje nekaj izročil inštruktorju. Po mojem pač denar – gotovo sta stavila, ali bo ali ne bo spet prezgodaj zapeljala. Sama se seveda nič ne spominja, uboga duša.«

Prešinila me je slutnja, šel sem na EverythingIsOn, vtipkal Milenino ime – in glej jo, bila je tam, in sicer niti ne s tako slabim stavnim razmerjem, 1 : 2,3, torej za vsak vplačani evro bi dobil, če bi naslednjič naredila, po 2 evra in 30 centov. Nanjo je igralo 1.621.000, proti njej pa 3.753.000 stavcev. S tem se je že skoraj izenačila s prvoligaškimi nemškimi nogometnimi klubi. (Stavnica je kljub angleškemu imenu nemška.)

Tega ji seveda nisem povedal, saj sem se bal, da bi postal pritisk nanjo pod tolikerimi nevidnimi očmi še hujši.

Roman je dolgo tuhtal, potem pa organiziral še zadnjo seanso, v kateri je vtisnil Mileni posthipnotično sugestijo, da se bo imela pred izpitom in na izpitu luštno (to je njegov priljubljeni izraz) in da bo sproščena in brez skrbi.

Po skajpu mi je naslednji dan po izpitu rekla najprej: »Branko, ne boš verjel, ampak ves dan je bilo tako luštno, vreme in vse, da se zdaj sprašujem, ali sem sploh potrebovala Romanove usluge. Mislim, da je bil dan tako posebej posrečen, da bi šlo tudi brez njega. Luštno, luštno je bilo!«

»Kaj se je zgodilo? Si naredila? Kako je bilo na izvozu Ljubljana Center?« sem vprašal, ne da bi se spuščal v to, zakaj je bilo luštno.

»Ha, ne boš verjel, ampak res sem začutila, ko sem peljala od Kozarij in mimo Petrola, nekakšno nujo, da moram nekaj storiti. Kot da bi bila na skakalnici in bi se spuščala dol, sicer v nizki preži, kot kak Peterle« – pomislil sem, da je v razburjenosti pomešala Peterleta in Peterko, vendar je nadaljevala – »ki bi razmišljal, ali bo, ko prileti dol, to, na kar ima prileteti, špičasto ali široko, a mu je ne glede na to, ali bodo vile ali lopata, jasno, da se bo treba na odskočišču odgnati v zrak. V trenutku pa, ko je tista izvozna tabla že mimo in mi je roka kot sama od sebe segla proti menjalniku, da bi začela zavirati s četrto, sem pod njo natipala inštruktorjevo dlan. Ravno toliko se je zadržala na glaviču, da me je streznila. Ko sem se mu pozneje zahvalila, pa se je delal, da nič ne ve o dogodku. Pravzaprav je blaga, dobra duša.«

O tem, ali je blaga, dobra duša, ne morem soditi, saj ga ne poznam osebno, lahko pa povem, zakaj ni niti mogel pokazati, da bi mu bil dogodek znan. Teden dni pred izpitom se je Roman prijavil v Milenino šolo in poskrbel, da so mu dodelili Mileninega inštruktorja. Med prvo – in zadnjo – uro ga je med začetno vadbo speljevanja hipnotiziral in mu dal posthipnotičen ukaz, da mora preprečiti, da bi Milena še četrtič zavila prezgodaj.

Tega tudi meni ni povedal, ker me ni hotel vpletati v zaupni odnos med terapevtom in njegovim inštruktorjem. Škoda, kajti če bi mi bil povedal, bi bil zdaj bogat človek. Tako pa sem dobil piškavih 75 evrov, od česar je treba seveda odšteti vloženih 20.

Najbolj so, kolikor sem razbral na EverythingIsOn, profitirali srbski hazarderji, ki so Mileno ljubkovalno krstili za »Malenu Milenu«. Namreč, Bošnjaki so na veliko stavili proti njej, saj so se sami velikokrat zavozili na isti način kot ona, ko so se vozili na lokacijo predvidene džamije, ki je bila tam blizu, dokler je niso preselili na Kurilniško. Srbi so seveda že načelno nalašč stavili nasprotno – in pobrali milijone!

Tega, kaj je storil Roman, Mileni nisem nikoli povedal, ker nisem hotel poteptati njene komaj vzklile samozavesti, tega, da je postala maskota srbskih hazarderjev, pa tudi ne, ker sem se bal, da bi se prevzela. A zdaj, ko se samostojno vozi že skoraj dve leti in je med drugim sama pripeljala tudi že do Unter-Loitscha, kot pravijo merklovci Dolenjemu Logatcu, se mi zdi, da lahko zve resnico, ne da bi zaradi tega preveč trpelo njeno duševno ravnovesje.

* * *

PS:

10. 10. 2013

Branko, dobro jutro.

Danes sem na proslavi ob upokojitvi prejela tvoje poročilo z naslovom »V tretje gre rado«. Tako mi je bilo smešno, da sem med vožnjo s proslave od krčev nehote zapeljala na levo špuro obvoznice (menda prvič sploh)!

Hvala ti – samo nekaj pa moraš popraviti: ur sem imela samo 174, več si nisem mogla privoščiti, kajti vsaka mi je vzela mesec življenja, izpit pa sem naredila že tretjič, ne četrtič; in za inštruktorja, prosim, uporabi kakšno bolj milo oznako, kot je benigni sadist, da me ne bo, če bo slučajno bral, potem mučil na svoj prijazni način.

Tudi nisem videla, da bi kak denar menjal roke med inštruktorjem in inšpektorjem po koncu tretje vožnje. Pa kaj ne vidiš – to ni moglo biti res, ker tretje vožnje ni bilo, oziroma je bila, ampak so v njej zmagali tisti, ki so stavili name in ne na komisijo!

Najbrž mu je izročil zapisnik, kaj pa drugega.

Še zadnji popravek: naredila sem pojutrišnjem pred dvema letoma, to je na praznik Maksimilijana Celjskega, in gotovo se je tudi inštruktor počutil podobno kot ta mučenec, namreč preden so ga obglavili oziroma preden sem naredila izpit. Ko je komisar oznanil, da sem naredila, je inštruktor jokal kot majhen otrok. Ne morem verjeti, da zaradi izgubljene stave.

Povsem soliden inštruktor je, a je imel smolo, da je dobil mene. Meni pač ni bil kos, bil je še neizkušen, kar se tiče nas starejših voznic. S starejšimi od petdeset je dotlej opravil vsega tri ure (ker si je gospa premislila). Druga najstarejša pred menoj pa je imela 43 let. Tako sem ga spravila najbrž v stanje hude zaskrbljenosti, te pa sem se spet jaz nalezla od njega, in potem se je po negativni povratni zanki obojestranska panika krepila in krepila. Menda si je potem takoj vzel dopust in šel za tri tedne v toplice. Pa ni sam peljal, niti ženi ni več zaupal, da bi ga peljala; šel je z avtobusom. Precaution prise!

Res je vsekakor, da brez Romana Vodeba in njegove pomoči ne bi bila zmogla. Naredil je čudež, ravno ko sem že dvignila roke. Vse dotlej sem se počutila kot sužnja, kot ujetnica strašne, brezimne tehnike; po njegovi sugestiji sem postala gospodarica, avto pa moj sluga, ki se sicer včasih nekaj punta, a ga lahko krotim.

Aja, pa še tole: se bojim, da v službi nisem veljala za milo in blago bitje, kakršno se zdim tebi samo zato, ker smo navadno skupaj prekratek čas, da bi pokazala svoj pravi obraz, ampak za pedantno sitnobo.

Torej, še enkrat, prosim, da popraviš zgornje netočnosti. Navsezadnje ne grejo skupaj z mojim poklicnim etosom.

Prisrčen pozdrav, Milena