»Saj vidite, švoh,« mi na bovškem placu odvrne Jernej Stritih, ko mu sežem v roko in povprašam, kako gre. V preteklih letih je zaradi propadanja velikih igralcev bovškega turizma delo v kraju izgubilo okoli dvesto ljudi. Pod vznožjem Kanina je po nesrečnem padcu dveh gondol delovni dan obstal že sredi januarja. Za nama je zaprt hotel Alp, pod njim so prejšnji teden po štiridesetih letih zaprli hotel Kanin, zadnjo ikono nekdaj cvetočega bovškega turizma. Čez cesto se v gostišču Letni vrt še odločajo, ali naj pozimi zaprejo ali naj kuhinjo vendarle segrejejo vsaj ob vikendih.

Zvodenele strategije

Jernej Stritih ni Bovčan, je pa v Bovško zaljubljen in v Bovcu že nekaj let tudi živi. Je pobudnik in predsednik Bovške razvojne zadruge, ki je skušala letos z združitvijo turističnih ponudnikov in ljubiteljev Bovca znova zagnati smučarsko zimo na Kaninu. Ni jim uspelo. Za najem smučišča so lahko ponudili le toliko, kolikor bi lahko na Kaninu dejansko zaslužili. Banka, lastnica kabinske žičnice, restavracije in teptalnikov, je hotela pri reševanju svojega nasedlega posla več. Slutilo se je že januarja, sedaj je jasno: te zime in bržkone še kakšne na Kaninu ne bo. To, da Kanin visi na pajčevinasti nitki, pa se je vedelo že vsaj desetletje.

Ali to pomeni, da je bil Bovec brez strategije turističnega razvoja? »Strategije so bile,« prikima Stritih, »a so ponavadi zvodenele zaradi trenj in neusklajenih ciljev. Kanin je že vseh štirideset let bolehal in nenehno potreboval pomoč. Če bi se toliko vlagalo v Sočo, pešpoti in drugo turistično infrastrukturo, bi bil Bovec lepši kot katero koli drugo mondeno letovišče. Tako pa je bil Kanin ves ta čas mlinski kamen okrog vratu. Res je pomemben zaradi zimske sezone, a zavedati bi se morali, da je le eden od elementov bovške ponudbe,« poudarja Stritih.

Zvodenele strategije tudi nikoli niso odgovorile na vprašanje ciljnih gostov. »Tukaj se je vedno razmišljalo o petičnih gostih, ni se pa čisto dobro razumelo, kdo to so. Planinci, češki in slovaški turisti, študentje ter nemški kajakaši so bili dolgo nebodijihtreba, ki nič ne prinesejo. A to so ljudje, ki so zaljubljeni v naravo, in osnova, na kateri bi morali graditi. Ti se vračajo ne glede na potres in pomanjkanje ponudbe. Pridejo sami od sebe, in to kot najboljši gostje,« razmišlja.

Kje so turistične kmetije, povprašam, ki denimo držijo pokonci Logarsko dolino. »V Trenti jih je kar nekaj dobrih, tukaj v Bovcu pa nimamo takšne baze ljudi in kmetij, da bi lahko imeli več ponudbe na kmetijah.« Strinja se, da je Logarska dolina primer dobre prakse, a opozarja, da gre tam za drugačne razmere. Za zgodbo nekaj uspešnih in dobro stoječih kmetij, ki so že zdavnaj tega prepoznale trajnostni razvoj in se nikoli niso opirale na državo. V Bovcu takšnega kapitala ni, opiranja na državo pa je bilo vsaj doslej veliko.

Prepričan je, da bo treba razmere v Bovcu spraviti na zdravo ekonomsko logiko in ne na logiko iskanja subvencij. Omeni državna sredstva in popotresno obnovo, ob kateri so rasli apartmaji. Pa denar iz strukturnih skladov, s katerim so gradili hotele. Z večinoma javnimi sredstvi so v Bovcu v nekaj letih podvojili število ležišč. »Sedaj pa nas boli glava. Imamo več postelj, nismo pa pripeljali več turistov. Prava pot bi bila, da najprej povečaš povpraševanje, potem bodo pa že zasebniki zgradili postelje, ker se jim bo to splačalo,« je prepričan Stritih. In hoče nakazati, da je bila državna pomoč v teh koncih vsaj v primeru turizma kontraproduktivna: »Ko nekoga spraviš v odvisnost, se bo nanjo navadil in bo zelo težko stopil na lastne noge.«

»Za promocijo nismo naredili nič«

»Vse se je vlagalo v zidove in nič v ponudbo kraja. Tu je tudi država zgrešila. Obljubljali so nam neko pravljico, ki je ni,« se jezi Marko Vidič, predsednik sveta bovške lokalne turistične organizacije in že dvajset let ponudnik prenočišč v Kaninski vasi. Prizna, da jih je letos čez poletje rešilo lepo vreme. »Verjetno res zgolj vreme, saj kaj posebnega za promocijo nismo naredili. To je ta problem, ki nas stalno drži za vrat, promocija,« razmišlja Vidič. »Pozabiti bomo morali na to čustveno navezanost na Kanin in v turizmu narediti popoln obrat,« položi karte na mizo. »Sedaj se nam kaže ta zgrešena vizija, nenehno vlaganje zgolj in samo v Kanin. Nikoli pa se niso vprašali, ali je ta model upravljanja Kanina vzdržen. Nekatere študije so pokazale, da ni in da bo zadeva padla. In je.« Bovec bi potreboval še marsikaj, bazen, dvorano, fitnes … pa zaradi Kanina o tem ni bilo mogoče razmišljati.

V pisarni bovške občine mi bovški župan Siniša Germovšek pripoveduje zgodbo o stotaku. Kmet iz Čezsoče je na Svinjak spomladi na pašo zgnal trop dvanajstih ovac. Jeseni jih je šel iskat, a jih ni našel, zato je za pomoč zaprosil lovce in planince. Ničesar niso našli in čeprav so iskali prostovoljno, jim je na koncu dal za kosilo. »Ta iskrivi kmet mi je nekoč dejal, da je kot tisti siromak, ki je izgubil dinar, pa je prižgal stotaka, da ga najde. Bojim se, da smo na Kaninu kdaj pokurili tudi jurja,« v prispodobi razmere opiše župan. »In še bi jih kurili v tej emocionalni navezanosti na Kanin, če bi nam bi jih kdo dal. V dveh letih smo na občini zanj dali 790.000 evrov, letos smo se odločili, da je dovolj. Ni pa res, da smo s tem Kaninu zadali zadnji udarec,« je prepričan.

Ko pripoveduje o ozadju, je jasno, da je vse živelo na obljubah, na dogovorih s figo v žepu in redko plačanih dobaviteljih. Kje je bil nadzorni svet? »Ne vem, tudi na moj poziv, naj skličejo sejo, ko smučišče še pred božičnimi prazniki ni bilo nared, se ni sestal,« pravi župan. Letos so mu večkrat očitali, da je sam ukazal, da morajo nesrečnega januarskega dne žičnico kljub vetru pognati. »Laž, debela laž,« pravi. Pa tudi, da je nagnal Andorce, ki so bili pripravljeni vlagati v Kanin. »Ni res,« brska po papirjih in pokaže elektronsko pošto. »Še vedno so dobrodošli, nikogar ne izključujemo, niso pa poslali pisne ponudbe. Nisem je potreboval jaz, ampak država,« pojasnjuje.

»Nekaj resnice je tudi v tem, da se ne znamo prodati,« priznava in doda, da ob Kaninu nikoli niso resno iskali dodatnih motivacij, zakaj bi turisti prihajali v Bovec. »Naravi, Soči in Kaninu nismo znali dodati nič drugega,« pravi župan, ki ga mika, da bi vendarle ugriznili v globinsko termalno vrtino in poskušali priti do termalne vode. Če bi jo v Bovcu že imeli, se danes ne bi tako pogovarjala. Druga misel o rešitvi krajev pod Bogatinom mu odtava v brezdavčno cono. Z njo Bovčani ne bi poskusili prvič. Do takrat se bodo morali zanašati na drobni družinski turizem in edini večji alternativi v kraju, podjetji Letriko in TKK Srpenico.

Debatni krožek

»Imam dva otroka in upam, da bosta tu ostala, da jima bom to lahko omogočil,« se priduša Adis Hrovat, eden prvih ponudnikov raftanja in drugih vodnih športov na Soči. Naveličan je tarnanja in naveličan besed, da je v Bovcu vse samo črno. »Dva hotela sta se zaprla, ampak ostali pa delajo,« kaže skozi okno. »Zima bi morala biti za nas zgolj dodatna ponudba. Trendi se spreminjajo, zimski turizem šepa, krepi se letni turizem, tukaj pa bi 40 milijonov evrov znova zagonili v Kanin,« se čudi. »Vsak pameten gospodarstvenik ve, da samo na enega konja ne gre staviti, imeti moraš vsaj dva, še bolje tri. Krpljanje, sankanje, tek na smučeh, jamarstvo... Na Kanin zgolj dostavno žičnico za poleti, na vrhu super restavracija, spodaj v dolini pa tematski park o potresu, v njem lahko debatiramo, kako so nastale Alpe, kako pride do potresa in kakšne so posledice, pa ... še marsikaj,« se ugrizne v jezik, ko se zave, da zastonj razkriva svoje poslovne ideje. Treba bo iti malo po svetu, svetuje Bovčanom.

Zakaj vsega tega že ni? »Vodstvo Kanina ni vleklo pravih potez, pa lokalna turistična organizacija (LTO) Bovec, kjer se tudi nič ne premakne.« Hrovat jo imenuje debatni krožek. »Vidite, to je problem Bovca: nesposobni ljudje na položajih, ki bi morali vleči prave poteze! Pa to, da vsi samo čakajo. Zaradi tega v Bovcu stojimo. Kakih deset nas gre naprej, a to ni dovolj!«

Cecilija Avsenik, direktorica LTO Bovec, se postavi po robu: »Mogoče vsega našega dela ne vidijo, a to ne pomeni, da ne delamo. Zadnja leta nam statistike rastejo. Letošnja poletna sezona je bila tudi na Bovškem odlična, tudi po zaslugi promocije in informiranja ter drugih aktivnosti, ki jih na LTO Bovec pridno izvajamo. Obisk je porasel za pet odstotkov.« Prikima, da bo bovški turizem letošnjo zimo precej okrnjen, a pristavi, da turistična organizacija ne more neposredno vplivati na poslovanje turističnih ponudnikov. Da bi omilili izpad zime, so takoj po januarski nesreči poskrbeli za avtobusne smučarske prevoze v sosednjo Sella Neveo, letos skupaj s ponudniki snujejo dodatno zimsko ponudbo, novoletno praznovanje, med drugim tudi helikopterske prevoze turnih smučarjev na Kanin. »Za promocijo bomo letos namenili dobrih 138.000 evrov, za prireditve skoraj 68.000 evrov, za turistično infrastrukturo dobrih 62.000 evrov,« razlaga in našteje niz projektov, ki jih imajo v »delu« in s katerimi bodo pomagali Bovcu preživeti. Bodo. »Financirani smo za program, v infrastrukturo se ne moremo pretirano vključevati,« razloži direktorica.

Kanin bodo pogrešali nostalgiki

Svetovno znana kuharska mojstrica Ana Roš v svoji Hiši Franko v Kobaridu letos zaključuje eno najboljših sezon doslej. Spominja se, kako so v njenem otroštvu tudi po cel teden počitnikovali v hotelu Kanin, hodili smučat in jedli kremšnite v hotelu Alp. Pa čeprav so bili samo iz Tolmina. Takrat so na smučišču letno prodali sto tisoč vozovnic in je bila celoletna karta za slehernega v dolini povsem samoumevna stvar. V zadnjem času pa se ne spomni, da bi odprto smučišče, z izjemo kratkega obdobja zimskih počitnic na Hrvaškem, zares polnilo hotele in apartmaje v samem Bovcu, kaj šele v Kobaridu. »Kadar smo se pozimi vračali s smučanja v Trbižu, smo se zapeljali skozi mestno jedro, da bi dobili občutek, kaj se v Bovcu pozimi dogaja. Pa je mestece vedno delovalo skoraj zapuščeno. Večina kaninskih smučarjev je bila dnevnih, predvsem iz Kobarida, Tolmina in Nove Gorice,« pripoveduje. Zato tudi ne pričakuje, da se bi nižje v dolini Soče zaprtje Kanina kaj poznalo. »Mislim, da ga bomo pogrešali predvsem nostalgiki,« je stvarna.

Ko je pred nekaj leti poklicala prodajno službo kaninskih žičnic in jim predlagala skupni paket s Hišo Franko, do uresničitve zaradi nefleksibilnosti žičničarja nikoli ni prišlo. »Na naši spletni strani pa smo kljub vsemu oglaševali smučanje na Kaninu,« doda in iskreno pove, da se je Bovec pogosto otepal spodnje Soške doline. »Namesto da bi prodajali destinacijo doline Soče, prodajamo kraje Bovec, Tolmin in Kobarid.« Prepričana je, da se rešitev za Posočje imenuje odličnost. Tudi v Bovcu najbolje delajo mali butični hoteli in že zaradi njih Roševa ne verjame v črni scenarij.

Tudi Janko Humar, direktor LTO Sotočje in nekdaj šef hotelov Kanin in Alp, v Tolminu na mizo položi tri podatke, ki kažejo, da turizem v Posočju vendarle ni propadla dejavnost: v zadnjih desetih letih so za dvainpolkrat povečali število turističnih kapacitet, za več kot trikrat povečali število nočitev in skoraj za en dan podaljšali dolžino bivanja. Prepričati poskuša, da sta zgodbi posoškega turizma dve. Na eni strani organska in zdrava rast lokalnih ponudnikov, zanj tistega pravega turizma, festivalskega vrveža. Na drugi propad okostenelih (pre)velikih turističnih igralcev. »Problem te doline pa je, da se malo težko vzamemo skupaj. Delitev na Bovec, Tolmin in Kobarid nam prinaša negativne učinke, a stanje duha je v dolini enostavno takšno, da tega ni mogoče preseči, kljub temu da Soče in turistov občinske meje ne zanimajo.«

Humar je eden redkih sogovornikov, ki menijo, da si bo Bovec težko privoščil ostati brez Kanina. A zalogaj bo samo za Bovško prevelik, zato Humar upa na razum države, ki bi se tukaj lahko izkazala kot branik zahodne meje. A kaj, ko so zanjo pojem turizma še vedno socialistični hoteli, potarna. »Merilo je še vedno nekaj deset velikih družb, tisto, kar pa se v bazi dogaja in raste, nima nobenega servisa in nobene podpore. To slepoto jim malo zamerim.«

Prepričan je, da je Posočje kljub vsemu živahno in da mu festivali dajejo ritem. Teh je iz leta v leto več. Ena od zgodb, ki jo je sicer nekoliko težko promovirati in prodajati kot turistični produkt, je tudi prva svetovna vojna. »To je zgodba, ki ima svetovno dimenzijo. Ob prihajajoči stoletnici bi lahko to zgodbo bolje izkoristili. Nekaj smo začeli, čaka nas še veliko dela,« prizna.

Festival v 180 dneh

Mladi Tolminci s festivalom Soča Outdoor Festival so dokaz, da zna Posočje kljub vsemu pisati tudi drugačne zgodbe. Takšne, ki nastanejo v pičlih 180 dneh in ne čakajo deset let v predalih na novo finančno perspektivo in evropski denar. Peter Dakskobler še sam ne more verjeti, ko pripoveduje, da so festival v čisto zasebni režiji in zasedbi, ki se lahko spravi za eno mizo, od ideje do izvedbe spravili v pol leta. »Z glavo skozi zid. A ne moreš čakati še eno leto na idealne pogoje, ker teh nikoli ni,« pravi. Od praznega papirja pred sabo jim je v tem času uspelo organizirati športni dogodek s 400 kolesarji in 2000 obiskovalci, povezali so dolino in zgodbo Soče v eno. »Drznosti nam manjka, samozavesti, zakaj se ne bi v tujini promovirali kot eno najbolj norih festivalskih prizorišč na svetu. Zakaj ne bi iz tedenskega festivala naredili polletne festivalske zgodbe,« se mu iskrijo ideje.

Kljub vsemu, pravi, mladi ne morejo biti zadovoljni. Kot navdušen kolesar in turistični vodič ob zgodbi s Kaninom vleče paralele z gorskim kolesarjenjem, eno največjih turističnih priložnosti v dolini, izpostavljeno tudi v razvojni strategiji. A kaj, ko jim pet zakonov brani kolesariti izven utrjenih poti. »Tudi tukaj minevajo leta, ko se nič konkretno ne premakne. V primeru, da bomo o gorskem kolesarjenju v Sloveniji čez pet let še zmeraj govorili kot o nišnem turizmu, bo to samo dokaz naše nesposobnosti. Danes se moramo za skupno mizo usesti vsi akterji na tem področju in se ne zadovoljiti z reševanjem zgolj parcialnih problemov, ki jih vsaka sezona naplavi na površje. Nočemo in ne bomo dopustili, da v Posočju dobimo še eno razvojno tragedijo, in tudi zato pišemo zgodbo, kot je Soča Outdoor Festival,« pravi.

Kdo so glavni zaviralci turizma v Posočju? Zakoni, ljudje, ljudje, ki pišejo zakone? »Bom pljunil v lastno skledo, a ko se družim s tujci, vedno bolj dobivam občutek, da smo to mi sami. Ideje žvečimo in premlevamo deset let, v tujini jih eno sezono zapeljejo, drugo leto jih že prodajo. Prepočasni smo, premalo odzivni, premalo podjetniški.«

Zlom Kanina in hotelov je v Bovec prinesel spoznanje, da je Kanin jemal preveč in da so sposobni obiskovalcem ponuditi še kaj več kot le lesk Soče in razglede s Kanina. In priložnost za zamenjavo generacij tudi v turizmu. Mogoče je to šele začetek pravega organskega turizma, ki raste iz potreb ljudi in ne kapitala od zunaj. In mogoče želimo zgodbo o uspehu in o nepredstavljivih vsotah denarja, ki ga tukaj puščajo turisti, videti zgolj zunanji opazovalci. Bovčanom pa je čisto dovolj, da imajo za preživetje, za sproti… in nič več. »To je res vprašanje,« se nasmehne Marko Vidič. »Človek bi rekel, da si tega želimo, a včasih se zdi, da bi vendarle najraje nekje imeli en predal, v katerem bi gostje puščali denar, ne da bi sem sploh prišli. A počasi se bomo morali začeti zavedati, da bomo morali sovlagati v ta naš turizem,« razmišlja.