»Hvala bogu, da se kmalu prične. Zelo težko že pričakujem tekmo v Söldnu, da pokažem vse, kar zmorem. Vse poletje smo bili pridni. Še vedno želim zmagovati,« so bile prve besede dame v vijoličnem, ki je stala v sredini prve vrste velike skupine pisanih športnikov, ki se je včeraj pri Jezeršku v Cerkljah skupaj prišla pokazat pred pričetkom zime. Tina Maze, simbol slovenskega smučanja. Zraven v vrsti so stali smučarski skakalec Peter Prevc, skakalka Katja Požun, smučarska tekačica Katja Višnar, deskarja Žan Košir in Tim Kevin Ravnjak pa biatlonec in biatlonka Jakov Fak in Teja Gregorin, nordijski kombinatorec Marjan Jelenko, telemark mojster Luka Pintar, paraolimpijski smučar Gal Jakič, smukač Andrej Šporn ter maskota smučarskega krosa Filip Flisar. Druščina, ki v vsej pestrosti in športnem ponosu le delno odseva razsežnost športne družine Smučarske zveze Slovenije. Na hitro je le malokdo opazil, ali manjka kakšen aktualen svetovni prvak, kot denimo deskar Rok Marguč. Druščina bo slovenski ponos te zime, z vrhuncem na olimpijskih igrah v Sočiju. Na 5,7 milijona evrov po proračunu panog predsednik SZS Primož Ulaga ocenjuje to bogastvo.

Zrak je bil nabit v pričakovanju, z željami, s skrbjo. »Kot trenerju bo zagotovo najtežje Andrei Massiju. Javnost pričakuje vsaj toliko ali še več od športnikov, posledično tudi od trenerjev. Težko je na taki ravni braniti, kar je bilo že doseženo,« je biatlonski trener Uroš Velepec izstrelil osebo, ki ima pred sezono nad glavo najtežje breme v vsej smučarski družini. »Tudi Goranu Janusu ne bo lahko,« je omenil naprej skakalnega trenerja, ki je bridko izkušnjo doživel pred dnevi na finalu poletnega niza velike nagrade, ko je imel njegov varovanec Jernej Damjan že v žepu skupno zmago, ki že po pravilu tradicije napoveduje sijajno zimsko sezono brez dodatnih besed. »Čakam le še na fino brušenje, na grobo smo naredili,« je v slogu rokodelca iz Železnikov pripomnil Peter Prevc, ki se ponaša, da je na državnem prvenstvu ugnal Damjana, sicer je svetovni podprvak z bronom povrhu. Na snegu, ki ga komaj čaka tudi Marjan Jelenko, nordijska senzacija, ki ima že dovolj srečevanja z avtomobili na vsakem treningu z rolkami.

Če bi Velepec našteval naprej, bi bil nemara kar tretji v vrsti. Čeprav je Klemen Bauer poleti osvojil naslov svetovnega prvaka v letnem biatlonu, Teja Gregorin je slavila na največji revijalni tekmi v Nemčiji in je novinka iz vrst tekačic Anja Eržen blizu njene ravni, je Jakov Fak njegov ponos. Sedem zmagovalnih stopničk, bron na svetovnem, četrti v skupnem seštevku pokala iz pretekle zime. »Predvsem to želim izboljšati,« izstreli biatlonec iz Mrkopalja, ki ob pripombi sovoditelja predstavitve Tomaža Šušteršiča, biatlonskega piarovca, da je v Vancouvru še v hrvaškem dresu za 3,6 sekunde odnesel bron Klemenu Bauerju, brez zadrege odvrne, če to leti na nacionalnost. »Ne morem pomagati, če ima Klemen kakšno sekundo več. To šteje,« doda še eno resnico. Strelja še bolj natančno in proizvajalec smuči Fischer stavi nanj. »Jaka je bil že poleti tako dober, kot ga še nisem videl. Sedaj me skrbi za njegovo ramo,« je omenil trener Velepec.

Andrej Šporn ima v glavi stotinke. Najraje bi videl, da jih ima manj od konkurence v Kitzbühlu, najprestižnejšem smuku sezone. »Pomembna zame so bila tudi testiranja opreme, predvsem smuči Elana,« omeni smukač izpod Vitranca, ki je poleti kondicijo nabiral tudi s prenovo hiše. Le laiki pa se menda čudimo, če ga je na tekmi FIS v smuku v La Parvi v okviru priprav na južni polobli ugnal pridruženi Filip Flisar, meni. »Ah, to je le potrditev, da smo tudi drugi dobri smučarji. Bil sem sproščen, pritisnil sem do konca,« senzaciji brkati specialist za smučarski kros ni želel dejati posebne pozornosti in vse preusmeril na čudež. Poškodba rame, ki jo je staknil po vrnitvi, je po prvih izvidih kazala na operacijo. »Nisem padel z motorjem kot Tina. Prijatelj me je preveč zagrabil za že prej poškodovano ramo. Zdravnik je omenil operacijo in trimesečno zdravljenje, a sedaj po čudežu ne bo potrebna. Boli, a migam. Kmalu grem na nov snežni trening,« navrže, v misli, da je za kolajno iz Sočija tudi vredno kaj pretrpeti, čeprav bo trpel v starosti.

Če je zgovorni 16-letni Kevin Ravnjak izkazoval ponos, da je s osmim mestom na tekmi svetovnega pokala v snežnem kanalu v Novi Zelandiji v našem poletju izpolnil olimpijsko normo, bi se trener tekačev Marko Gracer verjetno takih obveznosti, ko je v ospredju vprašanje o obetih za bližajočo olimpijsko sezono, najraje izognil. Ima slabe lanske izkušnje. Lani ga je največkrat, predvsem pa s četrtim mestom na svetovnem prvenstvu v dolini Fiemme, rešila sprinterka »Norvežanka« Katja Višnar. »Naučila sem se, da se zanašam na lastne občutke, da poslušam svoje telo. Na Norveškem je vsak svoj trener. Za to sezono imam dober občutek,« je omenila Blejka, ki ji je v teh jesenskih dneh zelo všeč, da trenira južneje, z reprezentanco tudi na ledeniku Dachstein in Val Senales, potem leti znova na sever. V Lillehamer, kjer je že snežilo, k princu Hattestadu, ki tudi še nima olimpijske kolajne.