Veselim se te tekme. Lepo je, da se začenja nova zgodba. V olimpijski sezoni bo še večji izziv, da se na uvodu pokažem v dobri luči. Sicer sem se na olimpijskih igrah izkazala že v Vancouvru, kjer pa je zmanjkalo nekaj stotink do kolajne z zlatim leskom. Motivacija je posledična velika. A se s kolajnami ne mislim obremenjevati. Že lani se nisem, ampak me je zanimalo zgolj moje gibanje med vratci, in tako bo tudi letos. Še vedno se bom skušala približati smučarski perfekciji.
Začetek sezone bo veleslalomski. Imate v tej disciplini dovolj prevoženih kilometrov, da boste ob uvodu v sezono dovolj samozavestni?V zadnjih dneh sem imela v Hintertuxu nekaj težav, tako da sem izgubila dan, dva treninga, sicer pa gre vse po načrtih. Za seboj imam dovolj prevoženih kilometrov. Potrebujem le kvaliteten zadnji trening, da naredim nekaj zavojev, ki mi bodo dali samozavest. Ko je bila na zadnjih treningih ob meni fizioterapevtka Nežka Poljanšek, se mi je iz dneva v dan izboljševala stabilnost. Vse skupaj gre v pravo smer.
V Sočiji ste tekmovali na olimpijski generalki pred dvema sezonama. Kakšni so spomini?Informacije, ki sem jih dobila tedaj, so zelo pomembne in mi bodo prišle prav. Okolje je drugačno, kot smo ga vajeni na standardnih prizoriščih. Pripravljena moram biti na vse. Smukaška proga v Sočiju, na kateri smo trenirali, mi je ustrezala. Kakšna bosta veleslalom in slalom, pa ta čas nimam pojma.
Nesreče, ko vas je na olimpijski generalki s kamero zadel snemalec ob progi, da ste obležali v ciljni areni, bržčas ne boste nikoli pozabili, mar ne?Nesreča s snemalcem je bila neprijetna. Posledice čutim še danes, saj imam še vedno zakrčene mišice. Ves čas delam terapije. Sicer ne gre za kaj hujšega, a čutim, da je udarec s kamero pustil posledice. V Sočiju imam torej še nekaj odprtih računov.
Tudi pred kratkim ste doživeli nesrečo. Jo lahko opišete?Vse skupaj je bilo smešno. V italijanski Gorici me je voznica v avtu spregledala in mi zaprla pot. Z motorjem sem vozila po prednostni cesti, k sreči pa sem se peljala previdno in počasi. Gospa je bila odsotna, morda je celo govorila po telefonu. Na srečo sem se lahko ob trku ulegla na avto, ko je zapeljala naprej, pa sem se padla na tla. Dobila sem nekaj prask. Lahko sem vesela, da se je vse skupaj srečno končalo. Nesreča je bila le dokaz, da je treba biti v prometu stoodstotno zbran.
Kdaj pa ste nazadnje padli na smučeh?Za eno stotinko sekunde letos na treningu v Portillu, a sem se pobrala tako hitro, da tega padca ni videl skoraj nihče. Kot veste, me je vedno strah padcev in se jim skušam izogniti. Pri nesreči z motorjem pa nisem imela nobenega vpliva in se je zgodilo, kar se je.
Imate kakšne natančnejše podatke, kaj se dogaja z Lindsey Vonn?Ne vem ničesar. O njej preberem največ toliko kot vi.
Se z novim trenerjem Warterjem Ronconijem ujamete vse bolje?Ni preprosto. Sem tip človeka, ki lažje funkcioniram z nekom, ki me razume, kot z novimi obrazi. Vsaka sprememba se me dotakne. Z Walterjem mi ni bilo lahko začeti sodelovati. Še vedno nismo v takšnem položaju, da bi komunikacija stekla brez dvomov. Ampak vse to je normalno. Zdaj je bil čas za spoznavanje. Upam, da je Walter mene in Andrea Massija dovolj spoznal, da bomo lahko dobro delali.
So bile priprave na novo sezono najnapornejše doslej?Andrea je vedno želel na vsakem treningu nekaj dodati. Nekaj sprememb je bilo, a bistvenih ne. Mislim, da sem še močnejša kot v lanski sezoni.