Vlada želi oblikovati nabor strateških ukrepov za izhod iz sedanje krize. Na poziv vlade so delodajalci in delojemalci oblikovali lastne predloge. Ideja je v osnovi dobra. Trg idej je odprt in na njem naj bi se izostrile različne ideje v konkurenčnem boju. Toda ali je res tako? Prvi dokument z naslovom »Kisik za gospodarstvo – Predlog ukrepov za povečanje konkurenčnosti in gospodarsko rast« je nastal pod okriljem delodajalskih združenj. Delodajalci nasprotujejo dodatnim obdavčitvam podjetij ter zahtevajo takojšnjo optimizacijo državne uprave in javnega sektorja. Z mnogimi ukrepi se je mogoče strinjati (na primer selektivna državna pomoč, večja podpora izvozu itd.), toda obenem mnogi med njimi niso smiselni (npr. zniževanje stroškov dela, zniževanje davčnih obremenitev). Povprečni stroški dela po začetku krize v Sloveniji rastejo počasneje oziroma padajo hitreje glede na evrsko območje, zato smo vedno bolj konkurenčni. Njihovo nadaljnje zniževanje zato ni potrebno. To bi mnogo bolj poglobilo revščino, znižalo domačo potrošnjo in ustvarilo dodatno nezaupanje med socialnimi partnerji. Obenem se je v obdobju 2004–2008 skozi znižanje davka na dobiček in z ukinitvijo davka na izplačane plače v gospodarstvo prelilo okoli dva do tri odstotke BDP. Razbremenitve naj bi pripomogle k večjemu vlaganju v razvoj, h krepitvi konkurenčnosti in odpiranju novih delovnih mest. Toda sredstva so se v času konjunkture prelila predvsem v plače. Razvojni učinki nadaljnjih davčnih razbremenitev so v času krize še bolj vprašljivi. Kljub davčni razbremenitvi se namreč zaradi večje brezposelnosti in negotovosti potrošnja prebivalstva in investicije podjetij praviloma zmanjšujejo. Obenem je davek na dohodek pravnih oseb eden nižjih v Evropi. Strukturni primanjkljaj se je zaradi dosedanjih davčnih razbremenitev in Virantove plačne reforme povečal za tri odstotke BDP. To je izvirni fiskalni greh. Prostora za nove davčne razbremenitve zato preprosto ni.

Drugi dokument je nastal pod pokroviteljstvom glavnih sindikalnih central in nosi naslov »Nova pogodba med delom in kapitalom za izhod iz krize – Predlog ukrepov za povečanje blaginje prebivalstva in zeleno gospodarsko rast«. Nekateri izmed predlaganih ukrepov (na primer plačano pripravništvo, projekt energetske sanacije stavb) nedvomno zaslužijo podporo. Po drugi strani so nekateri izmed ukrepov kljub svoji dobronamernosti tudi kontraproduktivni (na primer javna objava vseh odgovornih oseb za podeljevanje slabih kreditov). Nepravilnosti so se dogajale in ljudje so upravičeno jezni. Toda iskanje krivcev v sistemsko zavoženi zgodbi lahko bančnike zaradi strahu še dodatno upočasni in omeji pri podeljevanju kreditov.

V presečni množici obeh dokumentov so boj proti sivi ekonomiji, odprava birokratskih ovir, privabljanje tujih investicij, boljše upravljanje državnega premoženja in boljše črpanje evropskih sredstev. Delodajalci predlagajo 24 različnih ukrepov na štirih področjih. Sindikati 55 ukrepov na sedmih področjih. Področja niso usklajena, zato sta dokumenta medsebojno težko primerljiva. Še manj sta notranje skladna. Izbira na enem področju namreč v marsičem determinira preostale izbire. Nobena sprememba nima izoliranega vpliva. Zaradi slednjega določene kombinacije ukrepov enostavno niso mogoče. Če želi na primer delodajalec zagotoviti večjo fleksibilnost na trgu dela, potem bi morala vlada prilagoditi sistem za prekvalifikacijo in zagotoviti radodarnejši sistem socialne varnosti zaradi nižje zaposlitvene. To lahko pomeni le višje davčne obremenitve. Podobnih primerov je mnogo. V dokumentih tudi ni jasno, kje je sidro. Ali je izhodišče visoka dodana vrednost? Nižji davki? Nova industrijska politika? Izhodiščnih prioritet in vrstnega reda sprememb ne zasledimo v nobenem od obeh dokumentov.

Kljub omenjenim pomanjkljivostim glavni problem ni v vsebini obeh dokumentov. Mnogo bolj v načinu vodenja sprememb. Danes imamo na mizi dva konkurenčna dokumenta namesto ene skupne strategije. Še preden bi se resna pogajanja med delodajalci in delojemalci lahko začela, so slednji že na okopih. Prvi do zadnje kaplje krvi branijo minimalno plačo in malico. Drugi besno zahtevajo socialno kapico in nižje davke. Nič novega. Težave so predvidljive in ponovljive. Vlada ni naredila domače naloge in pripravila osnovnih gabaritov. V poslovnem svetu uvajanje sprememb temelji na viziji, ki združuje in prepričuje. Samo na tej lahko gradimo konsenz med socialnimi partnerji (delodajalci, delojemalci) in ustvarjamo zaupanje za izvedbo konkretnih strateških ukrepov. Toda Slovenija nima zgodbe. Ponuja se zgolj trojka. Posledično nimamo niti konsenza. Zaradi tega oblikovanje strateških ukrepov vlada poenostavljeno razume predvsem skozi presečno množico dokumentov različnih interesnih skupin.

Strategije so skupni dokumenti, ki nastanejo skozi sodelovanje vseh deležnikov oziroma socialnih partnerjev v družbi. Popolnoma prav je imel znan severnoprimorski gospodarstvenik, ki je dejal: »Treba je zbrati 50 najbolj sposobnih direktorjev, politikov, sindikalistov in še koga ter jih zakleniti v sobo, dokler se ne poenotijo.« Bolj preprosto ni mogoče povedati. To bi prineslo večjo gotovost in večje medsebojno zaupanje. Slednje je pogoj za sodelovanje in večjo blaginjo. S takšnim dogovorom bi lahko učinkoviteje omejili politiko v njeni želji po nenehnem spreminjanju konceptov in vsakokratni institucionalni improvizaciji ob zamenjavi političnih garnitur. Do takrat naj se politika omeji predvsem na minimiziranje lastnih napak. Potrebujemo drugačno trojko. Recept in sestavine so znane. Manjka samo še pravi kuhar.