Razstava Gottfrieda Helnweina, enega najpomembnejših avstrijskih umetnikov, kot ga je označilo vodstvo ugledne dunajske Albertine, potem ko mu je letos pripravilo že tretjo predstavitev po letih 1979 in 1985, je v marsičem šokantna. Ne samo za avstrijsko občinstvo, pa čeprav je minilo več kot 40 let, ko je zahteval župan Stingl Helnweinove slike »zaradi pornografije« odstraniti z razstave – in ob tem, da ga je leta 1985 njegov učitelj, znani slikar Rudolf Hausner, neuspešno predlagal akademijskemu zboru za svojega naslednika. Danes 65-letni Helnwein se je prav zaradi tega dogodka odselil z družino v Nemčijo, kjer je ostal do leta 1997, ko si je poiskal nov življenjski prostor na Irskem, kamor se od leta 2002 naprej večkrat vrača iz Los Angelesa.
Radikalna simbolika
Ob vsej tej migraciji Helnweina tudi sicer ne najdemo pogosto v avstrijskih razstaviščih. Kot slikar izkorišča vse – od akvarela, barvnih svinčnikov in tuša do olja in akrila; kot fotografu mu služi razpon od črno-bele (srebrna želatina) do rdeče barvne tehnike. Helnweinov tematski izraz, ki je enovit v perfekcionističnem radikalnem realizmu, ohranja, pravzaprav celo prisega na arhivsko dokumentalistiko kot glavni izvir, ki ga v svojih delih nadgradi s še radikalnejšo manifestativno simboliko. Akterji te so otroške mladostnice, ki nastopajo tako kot žrtve ali kakor storilke; Helnwein je stigmatiziran s svojim povojnim doživljanjem otroštva v strogem domačem okolju.
Duhovno breme nacistične ideologije je dodatno izzvalo Helnweinovo reakcijo, ki se je najprej manifestirala v akcionizmu, nekoliko podobnemu tistemu dunajskemu, značilnemu za Güntherja Brusa: v 70. letih je tako nastopal v javnosti kot brezimni ranjenec ali invalid skupaj z obvezanimi, ranjenimi in poškodovanimi ali očitno z raznimi »kirurškimi« orodji maltretiranimi mladostnicami. Taka dražljiva tabu motivika, ki se tudi v umetnikovih slikarskih delih vleče skozi vsa 80. in 90 leta, izhaja v bistvu iz njegovega revolta zoper odkrite izjave dunajskega psihiatra Heinricha Grossa in njegovega kolega Ernsta Illiga, ki sta v medvojnem času sodelovala pri poskusih nad prizadetimi otroci. Naslikani otroški portret, ki je kot usnul z glavo, naslonjeno na prazen krožnik z žlico, je slikarjeva »ilustracija« izjave obeh zdravnikov, da so otroke uspavali in ne umorili z zastrupljeno hrano. Z veliko, stometrsko fotoinstalacijo mladostniških portretov, ki je z naslovom Noč 19. novembra predstavljala hommage žrtvam različnih ver in ras v znameniti kristalni noči leta 1938, pa je Helnwein natanko 50 let po tem dogodku nastopil v Kölnu.
Trajna zvestoba fotorealizmu
Helnweinovo slikarstvo, ki ga na dunajski razstavi predstavljajo dela iz 90. let do najnovejšega časa, temelji večinoma na izrazito modrozeleni monokromiji. Izjema so nekatere portretne študije mladostnic, kjer slikar uravnava realistično optiko z nekaj dodanimi svetlobnimi odsevi. Na nekaterih teh slik se mladostniškim likom pridružujejo oživeli liki iz ameriških stripov in bogatega medijskega ameriškega sveta, ki ga umetnik podoživlja v Los Angelesu kot del svojega neuresničenega otroštva. Sicer pa si Helnwein zagotavlja mišljenjsko in izrazno kontinuiteto v značilni slikarski modrini tja od leta 1991 ali 1992. Tedaj je namreč izjemoma posegel po rdečini, ko je na skupni razstavi v praškem Rudolphinumu z Gerhardom Richterjem soočil njegove znamenite modre portrete 48 moških osebnosti s svojimi 48 pomembnimi ženskimi liki. Zanimivo pri tem je, da so si bile slikarske poteze obeh umetnikov izrazito podobne v sicer značilni Richterjevi megličasti izmuzljivosti.
Helnwein to v določeni meri sicer goji v svojem modrem slikarstvu, pri čemer pa daje večji poudarek izrazitejši izmaličenosti portretnih likov-storilcev nad žrtvami. Izrazit primer je njegova slika Epifanija III. – prizor iz templja (1998). Sicer pa ostaja v drugem slikarskem delu iz iste serije, Epifanija I – poklon treh kraljev (iz leta 2013, slika je podobnih dimenzij kot prva, se pravi več kot 2 oziroma 3 metre!), Helnwein zvest svojemu radikalnemu fotorealizmu: moško dete (ki bi lahko bilo tudi Hitler) v materinih rokah občuduje peščica svetlolasih moških v značilnih nacističnih uniformah. Tak je torej Helnweinov groteskno-metaforični memento neizbrisnemu duhu določenega časa.
