S čela Cankarjevega doma (CD) poslavljajoči se Mitja Rotovnik, ki mu je bila na neki način le vedno na prvem mestu kultura, seveda pa tudi interesi v kulturi, se kiti z eno najnižjih menedžerskih plač. Vseeno je odprt lov na to delovno mesto, interesi so številni. Razpis za generalnega direktorja CD bo po uradnih podatkih v javnosti po novem letu, še bolj verjetno pa takrat, ko bodo na ministrstvu in še kje vedeli, kdo bo ta največji kulturniški konglomerat v državi vodil.

Prijaviti se brez političnega zaledja na javni razpis za vodilno mesto v katerem od naših javnih zavodov, ne le na področju kulture, je kot vreči pesek v morje. Ljudje iz stroke se v glavnem ne prijavljajo več, ker se vnaprej zavedajo neuspeha. Če se, niso izbrani. Na položaje prihajajo nova imena, tudi za vsevedni google malo poznana, sploh kar se tiče umetniških afinitet, ali pa zanimiva v drugačnih kontekstih. Vrednote, da naj bi javne kulturne ustanove vodili možje in žene, ki so umetniško široko razgledani, ki so svetovljani in ki imajo med številnimi talenti tudi poslovno žilico, so se v zadnjih letih razvodenele. Raznorodni menedžerji zdaj bolj slovijo po samovšečnosti kot po globokem razumevanju svojega poslanstva, ki ga imajo v kontekstu hiše, ki jo vodijo.

Pri tem jim krepko s svojimi vzvodi pomaga država: že pri njihovem imenovanju in potem pri imenovanju njihovih umetniških pomočnikov. O vsem se pogovarja pod mizo, tam se kupčka z interesi in imeni, potem pa na steno obesijo kakšen javni razpis in nato vse sile napnejo za to, da od že vnaprej izbranega preženejo vse preostale kandidate. Najtežje je s tistimi iz stroke, ki jih je treba zaradi njihovih znanj in ugleda vsaj argumentirano zavrniti. Javni razpisi so že zdavnaj postali farsa brez primere. In potem se najde kandidat, ki je zunaj sistema, kot pravi sam, in reče: »Dovolj vas imamo!« ter vloži upravni spor glede imenovanja ravnatelja v SNG Opera in balet Ljubljana, ki je le simptomatični primerek tovrstnega kadrovanja.

Dokler akti o ustanovitvi javnih zavodov na področju kulture in krovni zakon ZUJIK zahtevajo določena pravila igre pri imenovanju direktorjev in umetniških vodij, se jih je treba držati. Manevriranje med njimi zavoljo tega, da nekdo pripelje v neko ustanovo nekoga, ki ga želi videti recimo kot umetniškega vodjo, je pravno sporno, sploh če javne zavode v to »sili« samo ministrstvo, ki se sicer zaveda, da javni razpisi ta hip niso najbolje zastavljeni. Ko bomo presegli provincialno samozadostnost, pa bo izbira umetniškega vodje tako in tako dolgoročno premišljena poteza. Brez javnega razpisa in na posebno povabilo.