Poldrugo leto staremu Aneju je zelo všeč, da se nekaj dogaja in lahko tudi sam aktivno sodeluje, pravi mamica Petra, ki je med tritedenskimi vsakodnevnimi terapijami na URI (Univerzitetni rehabilitacijski inštitut) Soča z igrivo razposajenim sinom že preizkusila tako sobo snoelezen (za zaznavanje posamičnih dražljajev) kot najnovejšo senzomotorično sobo, ki precej spominja na otroško igrišče z običajnimi igrali. Novo sobo z enajstimi terapevtskimi orodji, ki so namenjena treniranju posameznih senzomotoričnih izkušenj, sta Soči pomagala opremiti društvo KROS in podjetje Bosch.
»V sobi snoelezen je Anej, ki se je rodil s k sebi obrnjenimi stopali in se zaradi ravnanja stopal doslej ni mogel niti plaziti niti obračati, občudoval zlasti svetlobne efekte, svetleče špagetke, sam udarjal po vodnem topu za mehurčke, se pri tem občudoval v ogledalu... V sobi z igrali pa se je navdušeno, kajpak s pomočjo, spuščal po toboganu in gugal na gugalnici,« opisuje mama Petra, ki opaža, da se sinu z novimi izkušnjami odpira nov svet in tako na poti do samostojne hoje vse hitreje napreduje.
Tudi Gregor iz Gornje Radgone je bil navdušen, kako hitro se z novimi motoričnimi izkušnjami popravlja hoja njegove prezgodaj rojene hčerke Ivane. »Zelo ji je všeč guganje, tudi doma imamo veliko podobnih igral,« je pojasnil in dodal, da je včasih tudi utrujena in zato na terapiji enkrat bolj in drugič manj sodeluje, napredek pa gre vedno v pravo smer samostojne hoje in samostojnejšega življenja nasploh.
Tudi ravnotežje je treba uriti
V URI Soča sprejmejo v rehabilitacijsko oskrbo vsako leto približno sto otrok z motnjami v nevrološkem procesu, v katerem doživljamo občutja lastnega telesa in okolice. Zanje je senzomotorična integracija pomembna za vse aktivnosti, ki jih izvajamo v vsakodnevnem življenju, saj zaradi omenjenih motenj njihovo telo ni sposobno običajnih spretnosti in aktivnosti. »Uporabniki nove senzomotorične sobe bodo otroci z motnjami na področju procesiranja informacij na področju ravnotežja in sposobnosti zavestnega in podzavestnega prepoznavanja lastnega telesa v prostoru. V to skupino sodi večina otrok s cerebralno paralizo, otroci po hudi nezgodi z možgansko poškodbo, otroci z motnjami v celostnem razvoju in otroci z razvojno motnjo koordinacije. Zanje je senzomotorična integracija nujna za aktivnosti, ki jih sicer nezavedno izvajamo v vsakodnevnem življenju,« je povedala zdravnica na otroškem oddelku in predsednica društva KROS mag. Katja Groleger Sršen. Na oddelku obravnavajo 250 otrok na leto, saj so v terapevtske programe vključeni tudi otroci z manjšimi težavami.
Delovna terapevtka Simone Korelc je dodala, da bo nova senzomotorična soba namenjena zlasti otrokom, ki ne potrebuje bolnišnične obravnave, ki pa, čeprav nimajo zelo izrazitih težav z gibanjem, kljub temu težko občutijo svoje telo. Zato potrebujejo izziv, da pridobijo dodatne izkušnje in lažje razumejo informacije, ki jih sprejemajo iz okolja v zvezi z občutenjem položaja telesa in ravnotežja. Prav to naj bi jim omogočila nova igrala, ki jih bodo vključili v poslej samostojen terapevtski program razvoja senzornih izkušenj. S tem se bodo ti otroci lažje vključevali v družbo in igro z vrstniki, poudarjata strokovnjakinji. Otrok, ki imajo v vsakdanjem življenju težave s sprejemanjem dražljajev iz okolja, je okoli deset odstotkov.
Otroci, ki so poseben izziv učiteljem
Dokler njihova motnja senzorne integracije ni bila prepoznana kot motnja v delovanju možganov, so otroke z njo označevali kot preveč mirne ali preveč živahne in so bili vedno (in so še) poseben izziv učiteljem. Označevali so jih tudi kot nerodne ali kot otroke, ki so zelo težko pri miru, saj so ves čas iskali neki dražljaj. Drugi se denimo ne upajo spustiti po toboganu ali iti na vrtiljak, so preobčutljivi ali premalo občutljivi za dražljaje iz okolja.
»Na oddelku za rehabilitacijo otrok vključujemo v terapevtski program otroke s hudimi težavami pri zaznavanju dražljajev (vidnih, slušnih, dotika, vibracij, nihanja ravnotežja). Vsakega od dražljajev ponujajo posamično in natančno odmerjeno, kar otroku omogoči, da se lahko nauči razvijati usmerjeno pozornost na posamezne dražljaje, jo vzdrževati in tako usmerjati vedenje ter gibanje. To jim omogoča zlasti program snoezelen, ki je namenjen osnovnemu spoznavanju z dražljaji, nova soba z igrali pa ponuja bolj zahtevne naloge vzdrževanja drže, izvajanje gibalnih nalog in je namenjena otrokom, ki imajo bolj razvite sposobnosti zaznavanja in procesiranja dražljajev ter izvajanja gibalnih aktivnosti,« še enkrat pojasni razliko med dosedanjimi možnostmi in novo pridobitvijo zdravnica Katja Groleger Sršen.
