Veliko poslopje župnišča v Sostrem pri Ljubljani je bilo nekoč samostan, v katerem je lahko bivalo 25 ljudi. Z izselitvijo še zadnjih redovnic je dobršen del poslopja sameval. Ko je prišlo obvestilo, da za namene terapevtske skupnosti za zasvojene z drogami, ki imajo tudi težave v duševnem zdravju in ki je tedaj delovala v Domžalah, iščejo nove prostore, je župnik Aleš Tomašević v tem videl priložnost za ponovno oživitev poslopja. »Seveda so bili na začetku strahovi, kaj to pomeni. A smo zaplete rešili,« je povedal. Tako se je 15. junija letos v Sostro preselila skupina šestih fantov in dveh deklet, ki skušajo z življenjem v terapevtski skupnosti rešiti problem odvisnosti od drog ob sočasnem psihiatričnem zdravljenju.
Terapevtska skupnost deluje v okviru Zavoda Pelikan pri Slovenski karitas, ki v Sloveniji vodi še pet »običajnih« terapevtskih skupnosti, torej za zasvojene brez težav v duševnem zdravju. Njeno delovanje sofinancira ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Dvojne diagnoze
Za sočasno prisotnost motenj, ki so povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in druge duševne motnje pri posamezniku danes uporabljamo izraz dvojna diagnoza. V tujini se vse bolj uveljavlja tudi izraz pacienti s kompleksnimi težavami, je na dnevu odprtih vrat terapevtske skupnosti v Sostrem pojasnil mag. Drago Sukič, njen strokovni vodja. Uživanje drog se lahko razume kot sestavni del oziroma simptom psihiatrične ali osebnostne motnje in kot poskus samozdravljenja te motnje. Uživanje psihoaktivnih snovi, na primer alkohola, namreč za določen čas olajša simptome motenj, kot so socialna fobija, anksioznost, depresija, bipolarna in osebnostna motnja. Vendar tovrstna raba drog spodbuja razvoj odvisnosti. Po drugi strani lahko zloraba kanabisa, kokaina in drugih drog vodi v razvoj psihotičnih motenj, je razložil Sukič. Pregled študij kaže, da je najobičajnejša diagnoza med uživalci prepovedanih drog osebnostna motnja (zanjo je značilna intenzivna čustvena nestabilnost), ki prizadene 50 do 90 odstotkov uživalcev drog, sledita čustvena motnja (20 do 60 odstotkov) in psihotična motnja (20 odstotkov). Kar 10 do 50 odstotkov teh bolnikov ima več kot eno duševno motnjo. Pri zdravljenju odvisnosti od psihoaktivnih snovi zaznavajo pri pacientih kompleksne težave. To kaže na primer raziskava, ki so jo naredili na Norveškem in v katero so vključili 2360 uporabnikov drog: velik delež jih je v otroštvu in mladosti doživel resne družinske težave, kar 70 odstotkov jih je imelo v šoli učne in vedenjske težave, 38 odstotkov jih je bilo žrtev nadlegovanja, 21 odstotkov jih je imelo duševne težave že v otroštvu in adolescenci. Uživalke drog s psihiatrično komorbidnostjo so bile pogosto žrtve spolne zlorabe.
»Te težave se pogosto ne prepoznajo pravočasno, podcenjujejo se in se ne obravnavajo ustrezno,« razlaga Sukič. To neugodno vpliva na potek zdravljenja tako odvisnosti kot druge duševne motnje, saj vodi v ponovitve bolezni in s tem povezane hospitalizacije, višje stopnje samomorilnosti, več nasilnega vedenja, telesnih zapletov, kot so okužbe, oteženo bolnikovo družinsko in socialno delovanje in ne nazadnje višje stroške zdravljenja.
Tovrstni dvojni obolevnosti se v zadnjem času več pozornosti posveča tudi pri nas. V Sloveniji posameznike z dvojno diagnozo ob poslabšanju bolezni večinoma sprejmejo na intenzivne oddelke psihiatričnih bolnišnic, kjer pa niso vedno usposobljeni za zdravljenje odvisnosti. Po drugi strani ti posamezniki zaradi duševne motnje pogosto niso zmožni sodelovati pri programih zdravljenja odvisnosti, kjer se zahteva abstinenca, to je v klasičnih terapevtskih skupnostih (komunah). Zato so pri Zavodu Pelikan leta 2010 ustanovili prvo in doslej edino terapevtsko skupnost za te posameznike. Ta, kot rečeno, od poletja deluje v Sostrem.
Navajanje na red in delovne navade
Življenje v skupnosti sta predstavila Simon in Robi. Zbudijo se ob 7. uri, sledi osebna higiena, telovadba, ob 7.30 imajo zajtrk, sledi jutranja terapija, to je jemanje zdravil, potem se dobijo na skupini, ki jo vodi terapevt, kjer se pogovarjajo o stiskah, težavah, različnih temah. Sledi delovna terapija, ko opravijo vsak svoje zadolžitve: priprava zajtrka, kosila, večerje, čiščenje prostorov, delo na vrtu, skrb za mačka... Kosilo imajo ob 13. uri, nato počivajo do 15. ure. Sledijo malica, delovna terapija in pospravljanje okoli hiše, čiščenje, delo na vrtu. Večerjajo ob 19. uri, ob 20. uri je na vrsti sestanek med uporabniki. Ob nedeljah napišejo oceno tedna, torej katere cilje so dosegli in katere želijo izboljšati. Televizijo lahko gledajo omejeno; na dan lahko pokadijo 12 cigaret, s sladkarijami pa si lahko postrežejo le ob nedeljah.
Kot je povedal 32-letni Simon, ki je v programu že osem mesecev, se z življenjem tukaj pripravlja na življenje zunaj in se uči različnih veščin, kot je na primer priprava obrokov. Ima stanovanje, v katerem pa bo živel sam. Želi si, da bi zunaj živel tako, kot živi tukaj, da bi abstiniral, bil varčen in ne bi zašel na stara pota.
Robi je zase povedal, da »ima odprtih kup vprašanj«. Ima hepatitis C in čaka ga leto dni dolgo zdravljenje, med katerim si bo sam dajal zdravilo. Za to se je odločil, ker tukaj lahko abstinira, zunaj je abstinenco vedno prekinil. Prav tako se trudi vzpostaviti odnos s starši; oče prihaja na obisk in mu stoji ob strani. Končati želi srednjo šolo, saj mu manjka matura. Prav tako si želi pridobiti delovne navade: »Ni mi bil problem delati, a pri tem nikoli nisem vztrajal,« je povedal. Ena od dveh deklet, Jolanda, je povedala, da se v terapevtski skupnosti uči biti samozavestna, močna in pogumna, po treh mesecih bivanja tukaj pa spoznava, da je to mogoče.
Pomoč strokovnih delavcev
Kot je povedal Drago Sukič, se ta terapevtska skupnost od drugih razlikuje ne samo po tem, da so uporabniki vključeni v psihiatrično obravnavo, ampak tudi po tem, da je 24 ur na dan prisoten strokovni delavec. Običajne komune delujejo po načelu samopomoči uporabnikov, v tej terapevtski skupnosti, kjer je problematika uporabnikov zapletenejša, pa se lahko ti oprejo na pomoč strokovnih delavcev. Zaposleni so trije strokovni delavci, laični terapevt, pripravnica in delavka prek javnih del. To omogoča celovit pristop, da ne spregledajo kake težave pri uporabnikih. Nujno je tudi intenzivno sodelovanje s psihiatričnimi ustanovami, predvsem s Centrom za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog pri Psihiatrični kliniki Ljubljana. Med uporabniki so tudi taki, ki so zasvojeni z alkoholom, nasprotno od klasičnih terapevtskih skupnosti pa je ta tudi mešana po spolu, kar se je, tako Sukič, prav tako pokazalo kot dobra rešitev. Najpogosteje uporabnike v skupnost napotijo psihiatrične ustanove, ko tam končajo bolnišnično zdravljenje. Pred vključitvijo v program opravijo s posameznikom pogovor, v katerem preverijo njegovo motivacijo za sodelovanje v programu. Obravnava v programu traja 20 mesecev. Želijo si tudi, da v programu obravnave sodelujejo svojci uporabnikov. »Ti so se v procesu iskanja rešitve za svojega otroka pogosto izgubili in potrebujejo podporo pri ponovnem navezovanju vezi z otrokom. Postopoma rešimo tudi te težave,« je še povedal Drago Sukič.
