Trojec Karplus, Levitt in Warshel je letošnjo Nobelovo nagrado za kemijo prejel za izdelavo večdimenzijskih modelov kompleksih kemijskih sistemov.
»Postavili so temelje za močne programe, ki pomagajo pri razumevanju in napovedovanju kemijskih procesov,« so povedali predstavniki Kraljeve švedske akademije znanosti. »Računalniški modeli, ki oponašajo resnično življenje, so postali nepogrešljivi za večino napredkov v današnji kemiji.«
"Včasih so kemiki modele molekul ustvarjali s pomočjo plastičnih žogic in palčk. Danes takšni modeli nastajajo v računalnikih (...) Računalniški modeli, ki odsevajo resnično življenje, so postali bistveni za večino napredka, doseženega v kemiji danes (...) Danes je računalnik za kemike prav tako pomembno orodje kot epruveta," med drugim še piše v obrazložitvi nagrajencev.
Karplus je državljan ZDA in Avstrije. Rojen je bil leta 1930 na Dunaju, študiral je v ZDA, sedaj pa je profesor na univerzi v francoskem Strasbourgu in na ameriškem Harvardu. Tudi Levitt, ki je profesor na medicinski fakulteti na ameriškem Stanfordu, ima dvojno državljanstvo, poleg ameriškega še britansko. Rojen je bil leta 1947 v Južnoafriški republiki. Warshel je državljan ZDA in Izraela. Rojen je bil leta 1940 v izraelskem kibucu, danes pa je profesor na univerzi Južne Kalifornije v Los Angelesu.
Trojica si bo razdelila nagrado, vredno skupaj osem milijonov švedskih kron ali dobrih 920.000 evrov. Tradicionalno jim bodo nagrado izročili v Stockholmu 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela.
Lanska na grada za odkritja pri delovanju receptorjev v G-proteinih
Nobelovo nagrado za kemijo sta lani prejela ameriška profesorja medicine in raziskovalca Robert Lefkowitz in Brian Kobilka za prelomna odkritja notranjega delovanja pomembne družine receptorjev v G-proteinih. Delovanje receptorjev v G-proteinih nam omogoča, da vidimo, okušamo in vohamo, vplivajo pa tudi na hitrost bitja srca, ko se vznemirimo ali prestrašimo. Nahajajo se na površju celic, njihova naloga pa je, da se odzovejo tudi na najmanjše dražljaje z zunanjosti celice. Zaznavajo delce svetlobe, vonjave in hormone ter jih prevedejo v biološke učinke v notranjosti celice. To jim uspe s spreminjanjem oblike in interakcijami z medceličnimi proteini, predvsem z G-proteini. Slednje odkritje je leta 1994 prineslo Nobelovo nagrado za medicino Martinu Rodbellu in Alfredu Gilmanu.
Receptorji v G-proteinih so vpleteni v praktično vse biološke procese in večino bolezni, zaradi česar bi lahko predstavljali plodna tla za kemike in farmacevte pri izdelovanju novih zdravil. Ker pa še vedno ne poznamo natančnega delovanja proteinov in kako lahko na učinkujemo na točno določene, ne da bi pri tem učinkovali tudi na druge ter tako povzročili nezaželene stranske učinke, je izziv pred znanstveniki še vedno zelo velik.
