Zdaj so ti dosežki zgolj lep spomin, realnost pa tako kruta, kot je bila zgolj na začetku samostojne Slovenije. Košarkarji Olimpije bodo letos igrali v drugoligaškem evropskem tekmovanju eurocup, daleč pa so časi, ko je bila uvrstitev med 16 najboljših v Evropi nekaj povsem normalnega. Rokometaši Celja so trenutno še vedno (občasni) člani evropske elite, a misel na boj za vrh ne pride nikomur na pamet. Enako velja za odbojkarje ACH Volleyja. Še leta 2010 so bili četrti v Evropi, letos pa v klubu pravijo, da je liga prvakov zadnja prioriteta. Evropsko zgodbo o uspehu imajo zgolj mariborski nogometaši, ki resda igrajo v drugem kakovostnem tekmovanju, a v nogometu je konkurenca z naskokom največja.
Iz sezone v sezono v Sloveniji gostuje manj zvenečih tujih klubov. Odganja jih gospodarska kriza, ki je povsem oklestila blagajne slovenskih kolektivov. Brez evropskih uspehov je denarja in sponzorjev še manj, zato so se slovenski klubi znašli v začaranem krogu. Ponovno je izjema Maribor, ki dobršen del proračuna napolni z evropskimi nagradami.
Ob slabših dosežkih so slovenskim klubom obrnili hrbet tudi navijači. Dvorana Stožice je za košarkarske in odbojkarske tekme občutno prevelika, vse bolj sameva tudi dvorana Zlatorog, še enkrat pa je izjema Maribor. Stadion Ljudski vrt je namreč za slovenske razmere vedno nadpovprečno poln.
Je pa gospodarska kriza najboljši izgovor za neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti igralcem ter za skrivanje lastne nesposobnosti pri pridobivanju sponzorjev. A če je kriza prinesla kaj dobrega, potem je prinesla vsaj spoznanje, kako velik dosežek je, če se slovenski klub uvrsti v polfinale evrolige ali lige prvakov. In to ne glede na šport. Prinesla pa je tudi izziv, kako z manj denarja narediti več, ali povedano drugače – najti je treba nadarjene športnike in jih s kakovostnim treningom razviti v vrhunske tekmovalce.