Ker je šolstvo relativno avtonomno polje oziroma področje vzgoje in izobraževanja, mora biti pravo v razmerju do njega v pretežno urejevalni in spodbujevalni funkciji. To nikakor ne pomeni, da pravo v razmerju do šolstva nima tudi nadzorne, represivne ter drugih funkcij, toda v tem razmerju mora prevlad(ov)ati tisti del prava, ki šolam in šolnikom omogoča ter jih spodbuja, da čim bolj nemoteno in uspešno opravljajo svoje izobraževalno in vzgojno poslanstvo.

Tu se srečata (ali »trčita« druga ob drugo) dve avtonomiji: šolska in pravna. Obe sta zgolj relativni. Pri tem je najpomembneje, da temelji razmerje med njima vseskozi na dinamičnem vzpostavljanju prave mere. Toda v tem primeru prava mera ne pomeni nekakšne splošne enakovrednosti ali simetrije, kajti v nekaterih šolskih sferah zahteva prava mera več avtonomnega prostora za šolstvo in v drugih več za pravo. Pravno urejanje šolstva mora biti zato ne le zelo mavrično, saj različna področja znotraj šolstva terjajo diferenciran pristop, pač pa zelo raznoliko tudi v svojem obsegu. Nekatera področja namreč že po svoji naravi ne prenesejo veliko prava (na primer pedagoška dejavnost), druga pa so s pravnimi predpisi nujno neposredno pogojena (na primer zagotovitev protipožarne varnosti na šoli ali varstvo osebnih podatkov učencev).

Kadar pravo pretirano posega v šolsko avtonomijo, s tem ovira ali onemogoča strokovno svobodo in avtonomijo učiteljev ter vodstev šol in tako slabi kakovost vzgojnega in izobraževalnega delovanja. Kadar pa je, po drugi strani, šolstvo močno pravno podnormirano, vodi to v nered, v grobo prevlado močnejših nad šibkejšimi udeleženci v šolskem procesu ter v neuravnoteženo in nekakovostno izobraževanje. Gre torej za »preveč« ali »premalo« prava. Toda s to diagnozo označujemo le površinske manifestacije te »družbene bolezni«, ne pa njenih globljih gibal in še manj vzrokov. Pravo in pravniki so tu namreč le del »velike slike«, ki jo soustvarjajo številni akterji v drugih sferah družbe.

Šolstvo lahko ustrezno deluje le, če mu pravo nameni dovolj svobode na področju pedagoškega, pa tudi drugega strokovnega ter organizacijskega delovanja. V nasprotnem primeru šolstvo ne more celovito in uspešno izvršiti svojega temeljnega poslanstva, saj otrok in mladostnikov ne more vzgojiti v dovolj mišljenjsko (intelektualno) in nasploh osebnostno svobodne in avtonomne posameznike. Integralni pojem svobode implicira tako upravičenost kot zavezanost (odgovornost). To po eni strani pomeni, da lahko otroku in mladostniku pomagamo zrasti v mišljenjsko ter drugače svobodno in avtonomno osebnost le, če ga nenehno opozarjamo na nujnost uravnoteženosti pravic in dolžnosti. Po drugi strani pa šolstvo, ki samo ni (dovolj) svobodno, ker je s pravnimi predpisi pretirano ujeto v primež odvečnega administriranja, ne more ustvariti dovolj svobodnega duha za resnično kakovostno učenje. Takšno šolstvo mladim generacijam med pedagoškim procesom in ob njem nenehno sporoča, da je življenje predvsem ukvarjanje z zapisniki, pravnimi sredstvi, postopki, odločbami itd., ter da je zelo »nevarno« živeti zunaj pravno-administrativnih okvirov. Takšen vpliv se na učence, učitelje, starše in druge pogosto pretaka nezavedno, saj pretiranega administriranja ne zmorejo ves čas zavestno reflektirati. Posledično se velik del tovrstne pretirane pravno-administrativne mentalitete izraža pri državljanih v njihovem vsakdanjem življenju, saj se pogosto počutijo že kar izgubljene v situacijah, za katere jim ta ali oni pravni akt vnaprej jasno ne določa, kako smejo ali morajo ravnati. Poleg tega se ob določenem sporu ali problemu (če se za hip osredotočim še na ta vidik) že primarno usmerjajo v pravne dimenzije njegovega reševanja, ne da bi poprej vložili energijo oziroma napor v poskus pomiritve ali uskladitve na temelju običajnih, moralnih, etičnih in podobnih zunajpravnih pristopov. S tem nikakor ne želim zmanjševati velikega pomena prava za sodobno moderno družbo. Toda tudi v pravni državi mora pravo, kot sredstvo reševanja konfliktov, pomeniti zadnjo instanco, izhod v skrajni sili, kajti če pravu v tem pogledu pripišemo prevelik pomen, slabimo tudi sámo pravno državo in demokracijo.

Če je torej šola zaradi pretirane in napačne pravne regulacije premalo svobodna v svojem poslanstvu, potem to nesvobodo prenaša na vse udeležence šolskega procesa. Šola potem ne vzgaja svobodnih duhov, marveč ljudi, ki so pretežno replike teh ali onih šolskih načrtov, programov, obrazcev itd., česar si družba, ki želi biti demokratična, ustvarjalna in vsestransko uspešna, nikakor ne sme želeti. Ob tem pa se je treba zavedati, da je pretirana ali neustrezna pravna regulacija v veliki meri odraz splošne dezorientiranosti družbe na moralni, etični in zdravorazumski ravni, in le v omejeni meri tudi specifičnih oziroma relativno avtonomnih pravnih dejavnikov (delovanje sodstva, vseh vrst poklicnih pravnikov itd.). Zato je treba v šolah med drugim (še) več pedagoškega prostora nameniti moralno-etičnim temam ter vzgoji v smeri (uravnotežene) pravne kulture. Hkrati je treba z izboljšavami pravne ureditve ter z določeno mero pravne deregulacije šolstvu zagotoviti več pedagoške in druge avtonomije. Pravo mora na ta način na področju šolstva postopno doseči pravo mero in s tem udejanjiti svojo vlogo varuha svobode in avtonomije šolstva.