Kdo ve, če je že takrat padla odločitev o vstopu v vezano trgovino z lastništvom velikih poslovnih sistemov v regiji. A zagotovo drži, da je to zgodbo Tomaž Lovše, mešetar vseh mešetarjev, že nekaj mesecev »prodajal« prijatelju iz investicijske banke Goldman Sachs, ki v prostem času svetuje Angeli Merkel. Scenariju »Mercator Agrokorju, Triglavu Croatia Osiguranje«, ki vključuje tudi postopni prehod obeh slovensko-hrvaških paketov v roke globalnih korporacij, pritrjujejo tudi strateški premiki v regiji. Na eni strani je Hrvaška, nova članica EU, ki prekinja vezi z Orbanovo Madžarsko in postaja tisto, kar si je vrsto let želela Slovenija – odskočna deska za Balkan. Na drugi strani je Slovenija, ohromljena zaradi lastnih tranzicijskih zgodb in korak od prisilne uprave iz Bruslja. Obe državi sta se ob razpadu Jugoslavije videli kot »prva linija« srednje Evrope ali Vatikana, danes pa sta vstopni točki na evropski jug. Ne stiska ju le huda gospodarska kriza, ampak vse bolj tudi mednarodni upniki.

Dobrodošli v zadnjo, tretjo fazo tranzicije, v kateri ne bo domačih pidovskih baronov, levih in desnih »tajkunov« ali menedžerskih megalomanov. Medtem ko se domača politična elita bori zgolj še za kratkoročno preživetje, igro v državi vodijo veliko močnejši igralci. Pozabite na »protestantske« moralke o tem, da zapravljamo več, kot ustvarimo, na zadovoljevanje finančnih trgov z rezi v plače ali upe v čudežni krizni preobrat. Nesporno je, da Slovenija po mednarodnem priznanju leta 1991 še nikoli ni bila tako na »odprtem«. Polom projekta ustvarjanja domačijske kapitalske elite jo je ponudil na pladnju – prosto po Janiju Kovačiču – najboljšemu ponudniku.

In prav Lovše, to nepregledno križišče interesnih silnic med politiki, bančniki, lobističnim podzemljem in špekulanti, nam je omogočil vpogled v zakulisje obojega. Tako v »veliko igro« kot v početje domače jare gospode, ki upa, da ji bo po ustavitvi kreditnih linij pri shiranih domačih bankah z mize velikih padla kakšna drobtina. Lovše nam je razkril, da največji prevzem brez denarja v Sloveniji ni uspel Binetu Kordežu, ampak Todoriću. Da prvi mož NLB hkrati prodaja Mercator in pomaga kupcu, ki bi ga moral po naravi stvari stiskati pri pogojih posla. Da močno zadolženi slovenski odvetnik, ne tako davno tihi lastnik ene od koalicijskih strank, v imenu svoje stranke, ki o tem ne ve nič, išče stike do hrvaških bankirjev. Da v upravi največje državne energetske družbe, ki ji je Lovšetov Diners dolgoval milijone, sedi visoko zadolženi finančnik, ki se je z istim Lovšetom hkrati dogovarjal o skupnem nakupu podjetja. Da morajo države najem posojila pri mednarodni banki plačati z najmanj enim donosnim poslom.

Tudi zato pravo vprašanje še zdaleč ni, ali je javnost upravičena izvedeti za del podatkov iz prisluhov, ki so povezani z velikimi gospodarskimi sistemi in državnimi bankami. Ne, Lovšetovi prisluhi so najboljši vodnik za preživetje v slovenski politično-gospodarski mlakuži. Kar bi nas moralo v resnici zanimati, je, kdaj in zakaj smo – zaslepljeni s kulturnim bojem, Kučanom in Janšo – dopustili, da nam državo ukradejo kruhoborci, »carji carjev«, ki z jezikom uličnih preprodajalcev odločajo o usodah tisočih ljudi. Vprašati se moramo, kako je mogoče, da smo v lastnem, (post)gradualističnem ugodju toliko let gledali stran. Zakaj smo spregledali, da so vizije te države že zdavnaj postale provizije. In zakaj nam je pri tem sploh moral pomagati Lovše.