Glavni antagonist spora je italijanski testeninski mogotec Guido Barilla, sicer predsednik in solastnik istoimenskega podjetja. V nemilosti javnosti se je znašel, ko je na radijski oddaji La Zanzara italijanskega Radia24 rekel: »Sakralna družina je za naše podjetje še vedno ena ključnih vrednot. Naša družina je tradicionalna. Če so naše testenine gejem všeč in če so jim všeč naši oglasi, bodo testenine jedli, drugače bodo jedli testenine nekoga drugega. Ne moreš vedno zadovoljiti želja vseh, da ne bi koga užalil. V oglasu ne bi uporabil istospolne družine, ne ker ne bi spoštoval istospolno usmerjenih – ki imajo pravico početi kar hočejo, ne da bi pri tem posegali v druge – temveč, ker se z njimi ne strinjam in ker menim, da želimo nagovarjati tradicionalno družino. Ženske so pri tem ključnega pomena.« Malce kasneje je dodal še, da nasprotuje pravici istospolnih partnerjev, da bi posvojili otroke, ker gre za poseg v življenje nekoga, ki ni mogel dati soglasja.

Izjave so se kot grški ogenj razširile po svetovnem medmrežju, prek twitterja in facebooka pa smo nemudoma naleteli na pozive h bojkotu Barillinih testenin. Zabavi so se kmalu pridružila konkurenčna podjetja in razočaranim potrošnikom ponudila alternativo, zgodba pa je segla tudi na drugo stran Atlantika, kjer ji je svoj gostujoči monolog na oddaji Daily Show namenil celo najboljši nergač med komiki Lewis Black.

Kaj točno je Guido Barilla s svojim nastopom želel doseči, verjetno nikdar ne bomo vedeli, a nekaj tednov po dogodku je postalo jasno: njegove predstave klene Barilla družine, v kateri žena cel dan preživi med pripravo testenin in žehto, medtem ko mož počne karkoli tradicionalni moški pač počne, niso preveč točne. Izkaže se, da so Barilla družine precej queer ali vsaj prijateljice v dobrem boju za pravice in spoštovanje članic in članov LGBT skupnosti.

To so (prepozno) spoznali tudi pri podjetju, saj se je Guido pred kratkim vseeno odločil za gašenje požara, ki ga je zanetil, ter naredil nekaj korakov nazaj, se v video sporočilu opravičil ter na razgovor povabil predstavnike, ki »najbolje predstavljajo evolucijo družine, tudi tiste, ki so jih moje izjave užalile«. Uspeh video opravičila je vprašljiv, so se pa pojavili pritiski, naj podjetje zaupanje potrošnikov ponovno pridobi s finančno podporo LGBT gibanj v Italiji. Če bo podjetje zahtevam ugodilo, bomo lahko govorili o dokaj uspešni protestni kampanji, stvar pa bi se lahko razpletla tudi precej drugače.

Spomnimo na podoben primer iz lanskega leta, ko je ameriško ustavno sodišče pričelo presojo o zakonu DOMA (zakon za obrambo družine), ki je zveznim državam ZDA od leta 1996 omogočil nepriznavanje zakonskega stana istospolnih zakoncev, ki so se poročili v drugih zveznih državah. Takrat je svoje preziranje istospolnih partnerjev izrazil predsednik verige restavracij s hitro prehrano Chick-fil-A Dan Cathy. Liberalna Amerika je ob izjavah izbruhnila podobno kot smo bili priča ob izjavah Guida Barille, a rezultat je bil malce drugačen. Podjetje je postalo simbol konservativne Amerike, pozivom h bojkotu pa so sledili pozivi aktivističnega obiskovanja in trošenja v podružnicah verige. Še več, ker gre za regionalno verigo s sedežem v Atlanti iz George, ki se nahaja na konservativnem jugu ZDA, je izbruh liberalne jeze podjetju dejansko povečal prodajo.

Protestniki, ki so bojkotirali verigo, preprosto niso mogli konkurirati s konservativci, ki so v restavracijo pričeli prihajati v vedno večjem številu. V veliki meri tudi zato, ker v resnici ni bilo nobene razlike med bojkotom mnogih protestnikov in njihovimi običajnimi potrošniškimi navadami. Ko je bil zakon DOMA letos spoznan za neustavnega, sem se nahajal v San Franciscu, a svojega protesta proti podjetju, čigar predsednik je prek twitterja zopet izrazil nezadovoljstvo, nisem mogel izraziti z bojkotom, ker Chick-fil-A v San Franciscu preprosto nikdar ni obstajal. Kadar bolj konservativna podjetja že tako ali tako nagovarjajo predvsem bolj konservativne potrošnike, je tovrstno izražanje nezadovoljstva praviloma precej neučinkovito.

Dodajmo še vprašanje, koga bojkot najbolj prizadene? Guida Barillo ali njegove zaposlene? Slednji si morda niti ne delijo njegovih prepričanj (testenine same po sebi verjetno niso homofobna hrana), a bi ob slabšem poslovanju podjetja lahko izgubili zaposlitev, vrh podjetja pa bi si še vedno lahko izplačeval enako visoke plače in bonuse. Tudi če bi se osebni prihodki družine Barilla zaradi bojkota znižali, koliko milijonov manj mora zaslužiti milijarder, da začuti bolečino? V primeru Barilla je imel bojkot obilico sreče.

Zaradi naštetega sem bil osebno precej nenakolonjen bojkotu Barille ... in tudi zato, ker podjetje bojkotiram, že ker njihovi špageti stanejo več kot trikrat toliko kot tisti znamke »špageti«, kar pomeni, da sem moral zabavo kot v primeru Chick-fil-A zopet opazovati s strani. Posledično imam vedno raje proteste, kjer se mi ni treba spremeniti v potrošnika, ki svojo podporo izkazuje izdelkom s pravilnim marketingom, čeprav sami po sebi in prek načina proizvodnje nimajo nobene zveze z vsebino protesta ali podpore.

Zato sem še toliko bolj naklonjen obliki protesta, ki se je pred leti kolektivno posvetil kolumnistu New York Times Danu Savagu in enemu njegovih bralcev. Ker kot progresivca nista imela prevelikega vpliva na kariero enega vplivnejših konservativnih politikov znotraj konservativne republikanske stranke, sta ubrala drugo pot, ki sicer zahteva nekaj ustvarjalnosti, a bo politika zaznamovala še dolgo po koncu njegove kariere.

Začelo se je 25. aprila 2003, s Savagovim odzivom na komentarje takratnega republikanskega senatorja iz Pensilvanije Ricka Santoruma. Slednji je tiskovni agenciji AP povedal, da sicer ne obsoja istospolno usmerjenih, temveč zgolj dejanja, ki izražajo istospolno ljubezen (sam seveda ni uporabil izraza ljubezen) – nekaj podobnega kot je pred kratkim povedal precej priljubljeni novi papež –, ter da so zakoni, ki dovoljujejo sodomijo, sokrivi za spodjedanje družbe, saj omogočajo kakršnekoli spolne odnose. Bralec je Savagu predlagal, naj Santoruma ovekoveči kot simbol gej spolnosti, Savage se je strinjal, senatorjev priimek pa je postal neologizem za čežano ... čežano ... oprostite, malce mi je nerodno ... raje kar sami poguglajte santorum.