Država prek javnih naročil razdeli od štiri do pet milijard evrov na leto. Predsednik državnega sveta Mitja Bervar je nedavno poudaril, da se zaradi korupcije samo pri javnih naročilih izgubi od 30 do 40 odstotkov njihove vrednosti. Če to pretvorimo v denar, to pomeni, da državi na leto izpuhti v zrak od 1,2 do dve milijardi evrov. Samo za primerjavo: vlada Alenke Bratušek namerava z nepremičninskim davkom zbrati dobrih 200 milijonov evrov na leto, ta davek pa je eden ključnih ukrepov za finančno preživetje, ki si ga je zapisala v program stabilnosti in s katerim skuša Slovenijo ubraniti pred prihodom zloglasne trojke.

V Dnevniku smo predstavili analizo objav javnih naročil v prvih osmih mesecih tega leta, ki je pokazala, da je v več kot tretjini primerov vlogo oddal en sam ponudnik. Pri storitvah s področja informatike je bilo takih javnih naročil kar 87 odstotkov, v zdravstvu in socialnem varstvu 76 odstotkov... Ti deleži zbujajo utemeljen sum o načrtnem prirejanju javnih naročil tako, da se lahko nanje prijavi en sam ponudnik. Prava slika pa je najverjetneje še veliko bolj temačna, saj ta analiza ne zajema naročil male vrednosti (manjših od 40.000 evrov) in poslov, oddanih na podlagi naročilnic ter pogodb, vrednih do 20.000 evrov.

Vsa javna naročila morajo biti objavljena na spletnem portalu, prav tako obvestila o oddaji javnih naročil, iz katerih je razvidno, kdo se je nanje prijavil in kdo je bil izbran. Državni organi, ki so pristojni za nadzor nad javnim naročanjem, in odgovorne osebe javnih naročnikov bi se lahko – če bi le hoteli – tudi z analizo teh podatkov zlahka prepričali, da pri javnem naročanju močno zaudarja.

Spomnimo se samo, za koliko smo davkoplačevalci preplačali gradnjo avtocest, predorov, bolnišnic, ljubljanske Opere, nakup operacijskih miz…, ker je na javnih razpisih zmagal navidezno najcenejši ponudnik. Ko gre za gradbeništvo, se zlorabe pri javnih naročilih merijo v milijonih ali milijardah evrov, ko gre za hrano, pa lahko celo ogrožajo zdravje otrok. Tak primer so javna naročila za prehrano v javnih institucijah, kot so vrtci, šole… Tudi tam praviloma posel dobijo najcenejši ponudniki. Računsko sodišče je pred časom opravilo revizijo, kakšno hrano jedo slovenski otroci. Pokazala je, da je njena kakovost zelo slaba, učitelji pa so kot razlog večinsko navedli javna naročila, na katerih zmagujejo najcenejši ponudniki. Ljubljana je po besedah Igorja Šoltesa v opisanem primeru posebej negativno izstopala, saj so vprašani dejali, da jih je na jabolčni sok, ki so ga dobili pri malici, spominjala zgolj slika na embalaži.

Vse to so že dolgo znana dejstva, sprememb na bolje pa ni, kljub pogostemu spreminjanju zakonodaje s področja javnega naročanja. Zadnja sprememba matičnega zakona velja od začetka tega leta, v kratkem se obeta nova. To je priložnost za aktualno vlado, da poišče manjkajoči denar tam, kjer ji ga največ spolzi iz rok – pri javnih naročilih.