Minuli teden smo s prisluhi Tomažu Lovšetu dobili še veliko, nacionalno in nadnacionalno sliko stanja stvari. In razlike ni ne v stilu – enako napihovanje, enaka vulgarnost, enaka mešanica servilnosti in dvojne igre – ne v namenu – vzpostavljanje in izrabljanje vezi za osebne koristi – in ne v posledicah – oškodovanje javne blagajne. Edina razlika je v obsegu teh posledic in v zdaj zares dokazanem spoznanju, da smo nekje po poti postali uboga tretjesvetna kolonija za ameriške plenilce z blagoslovom velike matere – EU. Skozi ozko režo smo dobili vpogled v to, kje in na kak način se kreirajo dogovori o stvareh, ki so usodnega pomena za državo, kjer se v resnici določajo vrednosti našega premoženja in dolga, kdo definira »nujnost« privatizacije in koliko bo z njo kdo zaslužil. In predvsem, kakšni avtistični mrhovinarji te dogovore kreirajo.

Privatizacija versus državno lastništvo, zasebno lastništvo versus nacionalni interes – to je tema, ki se skozi zgodovino te države vleče od vsega začetka. Če je bilo po letu 1991 navdušenje nad denacionalizacijo in privatizacijo še razumljivo, ker velika večina prebivalstva sploh ni razumela njunih mračnih plati, ker nismo imeli prav nobenih izkušenj in nobenega znanja, ki bi nam pomagalo preprečiti prvi veliki rop nove države, je od sredine 90. let že vsem jasno, da je zamenjavo družbenega modela opravila politična, ekonomska in gospodarska elita, ki je zaradi neznanja ali zaradi osebnih koristi državo spremenila ne v kapitalistično, ampak v lovski revir, kjer trofeje pobirajo tisti, ki jih ni strah krvi. Ta elita je vse do krize vsaj za silo še vzdrževala socialno državo kot nekakšen privid, na trhli rogozi, pod katero so nam njene napačne odločitve kopale globoko finančno luknjo. To nas močno spominja na že videno, na tisto zadnjo fazo SFRJ, tesno povezano z neodgovorno posojilno politiko, ko smo vsi čutili, da telo države pod našimi nogami odmira. Kriza je bila moment streznitve, ne le glede stanja stvari, ampak kmalu tudi glede upanja, da so politiki, ki so bili avtorji prvega ropa, zmožni resetiranja, oblikovanja konsistentne strategije za drugačen model. Edino resetiranje, ki smo ga doživeli, je bilo resetiranje »mladih ekonomistov«, ki so neoliberalistični eksces prvega obdobja skušali zdraviti s tem istim neoliberalizmom kot zdravilom za vse bolezni. In to zdravilo so, vsaj kot princip, posvojile vlade.

Ena glavnih neoliberalnih dogem je seveda privatizacija. Tako smo danes pred drugim velikim ropom, drugim privatizacijskim valom, ki bo, če bo uspešen, zadnji. Potem ne bo več kaj prodati. Država bo brez ekonomske in finančne podstati le še brezzobi upravni organ ribnika, v katerem bodo močnejše ribe žrle šibke.

Privatizacija državnega premoženja naj bi bila nujna, ker je država pred bankrotom in ker je slab lastnik. Podatki kažejo, da oboje drži le v določeni meri; ocena finančnega stanja države ne temelji na faktičnih številkah, te primerjalno sploh niso dramatične, ampak na špekulativnih interesih mednarodnih finančnih ustanov; kriteriji določanja ekonomske stabilnosti posameznih držav so arbitrarni, kot bi šlo za lepotno tekmovanje, kjer imajo vsake oči svojega malarja. Podatki tudi kažejo, da se prodaja v času krize zaradi padanja cen ne izplača in da so bili zasebni lastniki v tej državi še slabši gospodarji, da so kradli dvakrat: najprej so z zmanjševanjem vrednosti podjetij ta sprivatizirali po sila ugodnih cenah in s tem okradli delavce, jadrno pa izrinili še male delničarje, drugič pa so okradli banke z nevrnjenimi posojili. Večina velikih sprivatiziranih podjetij je v izgubah ali že pod vodo.

Mercator je ena takih zgodb, ob kateri se zvrti: potem ko ga je Janševa vlada prodala zasebni firmi, Pivovarni Laško, da bi ta še razširila svoj imperij, je ta imperij veselo izsesaval državo (banke), a kljub temu tonil. Mercator se je potem prek bančnih terjatev spet vrnil v državno last, ki pa se ga skuša znebiti, da zmanjša grehe lastne posojilne politike. Na svoji poti iz državnih in zasebnih rok v roke je »najboljši sosed« postal vse bolj ofucan, izgubil je velik del svoje vrednosti, do konca pa mu jo menda skušajo zbiti tuje banke, upnice naših bank, ki naj bi Agrokorju kreditirale njegov nakup.

Dejanska vrednost Mercatorja kot največjega slovenskega zaposlovalca z uveljavljeno blagovno znamko je tako v trenutku lahko enaka ničli, če se tako dogovorijo vsi resnični strici iz ozadja, ki njegovo vrednost pogojujejo z dolgovi naših bank v tujini, s hrvaškimi avtocestami, zavarovalnicami in kdo ve s čim še: dibeliusi iz ameriške investicijske banke Goldman Sachs, finančno shirani todorići in njegovi kreditodajalci, upniki naših bank, lovšeti (»naj povem, da sem prejel lepo provizijo ob podpisu in da bom prejel super nagrado za uspešnost ob zaključku posla«) in vsi drugi domači »junaki«, ki bi tudi kaj zaslužili; če se le da na obeh straneh, na strani prodaje in nakupa.

Ni čudno, da smo obupani. Ni čudno, da ljudje, ki imajo informacije o teh umazanih rabotah, nekaj tega spravijo tudi do preiskovalcev in novinarjev. Afere ne služijo ničemur, če argumentirano ne odprejo resničnih vprašanj in če ne sprožijo pojasnil in ukrepanja odgovornih. Objava teh prisluhov torej zahteva nekaj zelo resnih pojasnil: ali je v javnem interesu, da ljudje izvedo, na kakšni Ponte Rosi se je znašlo slovensko državno premoženje, in da izvedo, da so v prodajo državnega premoženja vpleteni ljudje, ki ne le, da prejemajo »super nagrade«, ampak delajo za obe strani, za prodajalce in kupce, in temu premoženju za višjo provizijo znižujejo ceno? Se lahko prodaja Mercatorja ob vseh teh informacijah še sklene, ne da bi vse to preiskali ustrezni organi?