Odločitev je padla za Kino Šiška in za klub Channel Zero na Metelkovi – torej za italijansko-nemški dvojec Teho Teardo in Blixa Bargeld in za belgijski novojazzovski trio Dans Dans, čeprav so hkrati pri sosedih v Gala Hali igrali zanimivi srbski rockerji Popečitelji in Nežni Dalibor.

Polno posedena dvorana v Šiški je zvečine prišla pogledat Blixo Bargelda (prvič v Šiški z duom ANBB pred tremi leti), ki je najprej zvezan z imenom kultnega berlinskega benda osemdesetih let Einstürzende Neubauten, nič manj pa ne zaskomina kakor nekdanji član ansambla Bad Seeds in alter-prezenca Nicka Cava, ki je za Ljubljano in še kakšno drugo mesto stara nedokončana ljubezenska zgodba. Da ta še kroži, navsezadnje v letargičnem avtobiografskem komadu potujočega rockerja z mednarodnim renomejem What if...?, prikaže docela verističen dialog med njim in novinarko, ki bogaboječe poprosi za postavitev neštetokrat ponavljanega butastega vprašanja: »Boste spet zaigrali z Nickom?« Tako vprašanje implicira fenovsko željo po vrnitvi nečesa, kar je končano, obujanju nečesa, kjer ni kaj obujati.

Čas gre in za nekoga, ki je »Neubautne« doživljal v njihovi izvorni, siloviti fazi, med drugim na prvem podzemnem ljubljanskem koncertu v hali Gospodarskega razstavišča (po njem so se takratni državni sovražniki, torej domači fantje Laibach, zdeli kot »otroci v peskovniku«), je lahko spoj podobe mladega nihilista, ki je rjovel kot ranjeni lev in za berlinski bend pisal nore, lepe in izzivalne komade, z umirjenim postavljaštvom artista v zrelih letih, ki ne skriva, da uživa kar udobno življenje zahodnega meščana, precej nadležen. Ali raje – prizemljeno vsakdanji.

Sobotni nastop je bil predstavitev njegovega skupnega projekta, albuma Still Smiling, z italijanskim glasbenikom Tehom Teardom, ki se je, podobno kot Bargeld, po igranju rocka in kitare uspešno posvetil ustvarjanju scenske in filmske glasbe. Njegov glasbeni podpis in glasbeno vodenje predstave sta bila očitna. Njen kinski, komorni del je na odru izraziteje zastopala violončelistka Martina Bertoni, ki je podvajala in igrala vodilne linije nasnetih in obdelanih godal, ki jih je na izvirnem »soundtracku« prispeval kvartet Alexandra Balanescuja.

Ta kinsko-glasbeni element, premočrtna pulzivnost ali upočasnjeni groteskni valček, je bil osnova za Bargeldov »recitativ«, večjezičnost pripovedi, za nemški trdi akcent v spevni italijanščini, za prestavljanje naglasov v majhnih ironičnih, tudi samovšečnih pripovedih ali celo zajedljivih orisih nekoga, ki z balkona hotela opazuje scefrano Berlusconijevo Italijo. Bargeld je vedno obvladoval oder, nastopanje, podajanje z glasom, ki se je slišno »znižal«, a ima tiste odtenke, gromko razločnost, jedkost, jezo in patino, zaradi katerih je (bil) poseben. Hkrati sega po veščinah popevkarja, dramskega in kabaretnega »šaušpilerja«. Ta teatraličnost ga še zmerom krasi, na neki način je postal sofisticirani »šlager pjevač«; teh nagibov ni skrival niti v mladih rockerskih letih. Trojica je priredila spodobno, nekoliko predolgo predstavo, ki je obenem nakazala meje, do katerih danes seže današnji »alterumetnostni establišment«, kje so njegove koordinate – s kultiviranim občinstvom vred. Dobra vest je, da so premakljive.

Druga godba bo v naslednjih mesecih enkrat na mesec s programom gostovala v metelkovskem klubu Channel Zero. Prvi je bil na sporedu kontingent dveh belgijskih skupin, Flying Horseman in Dans Dans. V obeh igra mladi, nadarjeni električni kitarist Bert Dockx. Preverba novojazzovskega tria Dans Dans v živo po zadnjem albumu, ki je svež, vihrav in glasbeno bogat, je potrdila, da gre za koncertni, klubski bend, ki se odlično znajde na odru in suvereno ravna z gradivom, ki je spretno in poznavalsko nabrano. Po svoje so Dans Dans klasični »jazzovski« bend, ki za predloge za svojo igro sega po »standardih«, le da ti niso več »balade« ali popevke, temveč so medtem postali rock komadi, filmska muzika ali glasba jazzovskih avantgardistov. Trio srborito poseže po Freedom Suite Sonnyja Rollinsa in iz nje naredi rockovski komad, sledi in zlagoma obrne Meditacije Charlesa Mingusa ali pa po »newyorško« zabeli svoje lastne skladbe, v katerih ustvarjajo dovolj prostora za samozavestno obravnavo, za drugačne poudarke, ki sežejo po občih mestih iz zgodovine popularnih godb in iz njih znajo izluščiti posebnosti, uigrano poiskati druge rešitve. Dockx je osrednji člen tria, ki ob podpori ritemske dvojice s svojim razkošnim znanjem izpričuje dolg »zgodovini«, ki med drugim pomeni, da se ta še ni ustavila niti v tako standardni postavi, kakršna je navidezni jazzovski kitarski trio.