Glavni junak Goljevih zgodb je torej moški v »krizi srednjih let«. Rekapitulira, sešteva, zbira spomine in se sprašuje: kam zdaj, zakaj in ali sploh? Na primerjavo med avtorjem in junakom namigujejo že na platnicah, a je ta v isti meri podoben še marsikomu, saj gre za Slehernika, tipičnega predstavnika nekega časa in prostora, generacije in družbenega razreda. Čeprav sta v zbirki tudi zgodbi o moških s »konkretnimi« težavami (v Moj prijatelj Polde pravi... je to samec z nerazrešeno odvisnostjo od matere, v Dnevniku Gregorja Galjota obubožani šestdesetletnik, zaposlen v propadajočem podjetju), tipični Slehernik Marka Golje večinoma nima vidnih problemov: je situiran in stalno zaposlen, sicer ne na vrhu, a na dobrem položaju. Je stabilno poročen, ima otroka, udobno stanovanje, psa, televizijo s 27 programi in hladilnik, poln izbrane trendi hrane (polnozrnate, nesladkane, nizkomastne), pa še tiste delikatesno nezdrave... Včasih takšna postavitev, »razkošni vonj jutranje kave in goljufivi občutek neskončne nedelje«, ter uspešno telesno združenje s soprogo prispevata k občutku zadovoljstva in smisla (Ponovitev, morda uspešna). Toda to so le trenutki, saj v ozadju, če ne kar neposredno v ospredju zavesti moškega srednjih let bivajo nezadovoljstvo, utrujenost in naveličanost nad neznosno ponovljivostjo urejenega življenja.
Je vrhunec mojega dneva to, da si lepo in po navodilih umijem zobe, se sprašuje Slehernik, ki prebije noč v blodnjah, samoizpraševanju, okušanju, »kako neizmerna je njegova nemoč, kako ne ve, kaj bi« (Lahko noč in dobro jutro!). Golja piše v knjižnem jeziku, nagnjenem k bolj kompleksnim stavčnim strukturam, kar pride do izraza ravno pri tovrstnih monologih. Ti so dolgi in obteženi, množijo se v tehniki prostega toka, z veriženjem spominov in asociacij, ki fluidno prehajajo eni v druge in se povezujejo v neprekinjeno stavčno verigo, dolgo tudi po nekaj strani. Sleherniki Marka Golje niso junaki, v smislu aktivnih nosilcev dejanj, in ravno tako niso antijunaki, pogonski motorji, ki vozijo v nasprotni smeri od zapovedane. So statisti, stojijo ob strani in spremljajo dirko. In čeprav Golja želi ovrednotiti zmage in bitke njihovih življenj, ki se odvijejo na področju intime, zasebnosti in družine (Njegovih sedem junaških dejanj, Mrtvi), jim to ni dovolj. Slehernik, moški, si želi nekaj več, uresničitve na kariernem področju, junaštva ali velikega dejanja. Odrešitev se lahko skriva v kreaciji (Portret umetnika kot zmerno uspešnega belopoltega moškega srednjih let), toda potrebno je še priznanje v javnosti, oziroma, kot pravi Goljev avtofiktivni junak, gre za načelo »publish or perish« – zapiši se v večnost ali izgini v nič.
Ta tradicionalno moški imperativ uspeha in uresničitve onstran zasebnosti se še prepleta z vlogo žensk, ki kraljujejo znotraj domačih sten. Sicer jih doživimo samo iz moške perspektive, a je videti, da so bolj dominantne in gospodovalne. V Palačinkah in vprašanjih Golja analizira kratek dialog in iz njega izhajajoči nesporazum med možem in ženo, za vsakim stavkom pa se skrivajo kupi neizrečenih sporočil in neuresničenih pričakovanj. In čeprav on še tako vztrajno ponavlja, da ne ve, kaj bi ona rada, se zdi, da imata isto težavo: Slehernik se ne mara in bi pred sabo najraje zbežal, zato se drogira s pomočjo hrane, televizije, križank. Kar je najhujše, tudi njemu se zdi, da je ženin problem, da ga vidi točno tako, kot se vidi sam, »da skratka ni nič izjemnega, ampak je takšen kot vsi ostali: bled, prestrašen, nesamozavesten, brezvoljen, priden, ubogljiv, skratka mečkač, pravzaprav drekač«. To niso spori, ki se jih ne da razrešiti s slastnimi palačinkami in hipno slogo v skupnem mlaskanju, a so vedno tam, nevsiljivo prisotni kot rože na oknu.
Marko Golja se je v prvencu preizkusil še v drugih žanrih: v Neskončnem koncu tedna je na sledi krimiča, v Springsteenu v Štepanjskem komedije, v Potovanju s stricem se drži žanra ceste (roadtrip), v fantazijski Pripovedi o prišleku, pijači in petju črpa iz mitoloških motivov, Četrti brat je »fanovska« zgodba iz sveta Bratov Karamazovih Dostojevskega, ...naprej ne gredo, a nazaj ni poti pa je literarna upodobitev Mrtvaškega plesa. Kljub različnim eksperimentom pa je Golja najbolj doma, ko piše o »belopoltem moškem srednjih let«, katerega življenje po eni strani poskuša rahločutno ovrednotiti in mu vrniti dostojanstvo, medtem ko ga po drugi strani odkrito kritizira in postavlja pod vprašaj.
