Brez dvoma je bilo v koncert vloženo nekaj truda in tudi premisleka. To so izkazovali predvsem dirigentovi artikulacijski premisleki v Schubertu, ki je želel biti bolj odločen. Nemški plesi (v gladki Webernovi inštrumentaciji) so tako nihali med rustikalno robatostjo in oblo elegantnostjo. Toda ta osnovni koncept nato ni bil v vseh detajlih realiziran tudi zvočno: ohlapna dirigentova taktirka in tudi nekaj orkestrovih zvočnih spodrsljajev je preprečilo, da bi plesna tvarina zadihala s polno močjo. Podobne pluse in minuse je bilo nato mogoče odčitati tudi ob izvedbi Schubertove simfonije. Mestoma je Lonquich prebudil iskriv utrip, a razmerij med številnimi odseki, ki se zdijo zasnovani precej mehanično, celo klasicistično šablonsko, nato ni znal prestopiti z izmuzljivo agogiko. Napor je bil torej viden, izplen pa žal manjši. Nekako podobno se je godilo tudi Mozartovemu klavirskemu koncertu, ki ga je Lonquich bral izrazito tragično. Izkazalo pa se je, da je glasbeni gost precej večji mojster za črno-belimi tipkami kot na podiju. Če se je namreč Mozartovo zaporedje treh stavkov kar nekam preveč zlilo v enotno, nekoliko mrakobno razpoloženje, je bila toliko bolj premišljena pianistova igra, ki je igrivo odmerjala razmerja med skorajda že romantično-tragičnim in še neobremenjeno klasicističnim. Kako mnogo boljši je za klavirjem kot s taktirko v rokah, pa je Lonquich na koncu nehote pokazal kar sam: dodana originalna različica Schubertovih Nemških plesov je bila poustvarjena s toliko notranje energije, da me je prepričala o tem, da smo poslušali izjemnega pianista.

Toda ta oznaka je seveda do neke mere problematična, še posebno če smo le nekaj dni prej poslušali Jevgenija Kisina. Toda velja biti pravičen in zapisati, da je Lonquich še vedno izjemen, da pa se Kisin premika zunaj orbitalnih oznak, nekje močno »nad«. Zdi se, kot da se v Kisinu vse pianistične sposobnosti sestavljajo v eno samo idejo: ves čas in v popolnosti služiti Glasbi. Tak je bil že Kisinov Schubert (Sonata D 850): povsem drugačen od Lonquichevega, prav nič robat in odrezav, ampak mestoma romantično poln, nato iskrivo igriv, ko je bilo treba, tudi povsem lirično razorožen. Kisin ni iskal »avtentičnega« ali »pravega« Schuberta, temveč je celoten arzenal pianističnih pristopov, muzikalnih odbleskov povezal v interpretacijo, ki morda ni bila celostna, bila pa je v celoti prežarjena, bruhajoča od glasbe.

Še ti majhni pomisleki pa so odpadli v drugem delu s Skrjabinom. Še tako težke Skrjabinove pianistične zahteve se pod Kisinovimi prsti spremenijo v najbolj žlahtno, zmehčano tvarino, pravo zvočno-pianistično poezijo, ob kateri pomisliš, da bi jo zmogel vsak pianist, kar je seveda popolna utvara. Druga sonata se je spremenila v nabiti lirični samospev, ki je bil nato na mestih tudi simfonično preboden, etude pa v zaporedje raznolikih miniatur, ves čas eruptivnih, pa tudi subtilno premišljenih. Arzenal akordičnih kaskad, agogičnih sprememb, melodičnih oblosti in barvno-zvočnih odtenkov je bil brezkončen in vedno funkcionaliziran v izrazito muzikalnost. Nimam rad površnih ocen in iztrošenih rekel, toda ob Kisinu ostajam precej brez besed: je preprosto največji.