»Na skupno zmago sem zelo ponosna. Za tak uspeh je treba biti dober vso sezono. Stalno je treba držati visoko raven, kar ni lahko niti fizično niti psihično. Vedela sem, če bom zdrava, da mi lahko uspe,« je Mateja Kosovelj na Šmarni gori opisovala svojo pot do lovorike zmagovalke niza velike nagrade WMRA.

V rokah ni imela kristalnega globusa ali druge podobne lovorike, ki bi bil primerljiv glede na status tekmovanja pod okriljem Mednarodne atletske zveze (IAAF). Gorski tek ni olimpijska disciplina, teki v gorah ne sodijo medijsko in finančno v vrh najbolj odmevnih panog. V cilju ni bilo televizijskih kamer, ki krojijo podobo panoge. V roki je imela zgolj plaketo v lični škatlici in kuverto z denarno nagrado 1000 evrov, kar pa ne zmanjšuje uspeha 25-letne Primorke. Mateja Kosovelj je hitronoga kraljica gora.

V nizu velikih nagrad, za katere od leta 1989 štejejo najpomembnejše tekme v sezoni, je med najboljšimi že dolga leta. Med tekmami sta v zadnjih letih tudi tek na Grintovec in Šmarna gora, predvsem po zaslugi direktorja za razvoj pri WMRA Toma Šarfa. Že v sezonah 2006 in 2008 je bila druga, 2009 in lani tretja, pa peta 2010 in 2011, ko je »kristalni globus« osvojila njena kolegica Lucija Krkoč. »Prejšnje sezone sem se že spogledovala s tem, a tudi zaradi težav s poškodbami nisem sestavila celega niza tekem. Brez tega ni mogoče biti na vrhu. Težje je biti na vrhu kot vrh loviti,« je pripomnila študentka fizioterapije, ki je učenje za diplomo malce preložila prav zaradi uspešnega poteka sezone.

Naključje je, da je poleg Mateje Kosovelj v istem letu tudi Tina Maze kraljica smučišč in Tanja Žakelj kolesarskih stezic. Kraljice gora. Celo več. S Tanjo Žakelj sta bili že veliki tekmici na lokalnih tekaških tekmovanjih, ko je MTB kraljica še usmerjala svoj potencial. »Ja, zgleda, da smo 1988 dober letnik,« se je pošalila v slogu vinogradnice. Mateja je v gorskih tekih kot puding po kosilu. Kot ključ za odpiranje šampanjca. Kot jagoda na torti. Nepogrešljiva, najboljša, najslajše na koncu.

V biltenu teka na Šmarno goro, ki ima že 34-letno tradicijo, je med zmagovalke vpisana od leta 2000 pri mlajših deklicah! In potem neprekinjeno vse do kategorije članic kot zmagovalka, kjer je le občasno naletela na močnejše. Ob njenih časih so zvezdice. Rekordi, ki imajo v tako prvobitni disciplini, kot so gorski teki, lahko večno veljavo in lahko držijo še vedno. Seveda je njena kariera neločljivo povezana z očetom Edvinom Kosoveljem, bivšim maratoncem in gorskim tekačem. Sedaj trenerjem, skoraj zagotovo najbolj trofejnim sedanje dobe. Mimogrede, tudi Lucija Krkoč je do skupne zmage prišla pod njegovim vodstvom. In seveda z bratom Mitjo, tudi aktualnim svetovnim prvakom v gorskem maratonu.

Mateja še kako dobro ve, da se slavi le prvake, zmagovalce. Košarkarska evforija ji je odnesla velik del pozornost, ki bi bil namenjen četrti s svetovnega prvenstva. To je bil najboljši slovenski dosežek doslej v dolgi dobi tega najpomembnejšega tekmovanja v sezoni. Ob tem je priznala, da je najbolj vesela brona z evropskega prvenstva v bolgarskem Borovcu. »Pokal sem lovila celo sezono in ga pred Šmarno goro že nekako imela. Emocij na Šmarni gori ni bilo več toliko. Ob četrtem mestu na svetovnem sem spoznala, kako nehvaležno je to, čeprav je najboljši dosežek doslej. Kolajne v Borovcu sem bila zelo vesela. Na evropsko prvenstvo sem se tudi posebej pripravila, saj je tek navzgor moja boljša plat. Evropski bron cenim tudi zato, ker konkurenca ne odstopa od svetovne kot pri tekačih.«

Morda naslednji podatek ne pove toliko o Mateji, kot odraža razmerja v slovenski atletiki. Ima najboljši dosežek letos v maratonu 2,48:37, dosežen v vetrovnih in vročih razmerah maja v Trstu. »Ah, saj niti ni bilo veliko nastopov drugih,« kar zamahne z roko na asfaltne ravnice. »Moj letošnji rezultat ni ne vem kaj. Zame je bila le izkušnja. Je pa maraton moj veliki cilj v prihodnje. Gorskih tekov sem se že malo naveličala. Tudi zaradi trdega intervalnega treninga. Komaj čakam daljše teke. Na enem ali dveh maratonih v letu 2014 bom zagotovo tekla. Seveda sta Rio in nastop na olimpijskih igrah moja največja želja. Gorskega teka seveda ne bom pustila. Ti teki so mi v krvi,« pravi Kosoveljeva.

No, če bi mogla, bi Mateja zagotovo vplivala vsaj na tekmovalni koledar. V začetku oktobra je za pomembne tekme neugoden termin. Takrat je na dedkovi in babičini kraški kmetiji v Zagrajcu pri Komnu trgatev. In Mateja je že velikokrat priznala, da je na Šmarno goro prišla utrujenih nog. Tudi v soboto, čeprav tega ni želela priznati. Je bila prav zaradi tega le tretja? »Grozdje smo zares trgali med tednom, a se ne bom izgovarjala. To nima veze,« je kraljica gorskih stezic poskušala zmanjšati vpliv narave, da je za zmage in Kosoveljev teran treba (po)trpeti.