Intervju s padalcem Domnom Vodiškom: Najraje se vozim po robovih oblakov

Ker je konec tedna, še nobenega. Med tednom pa opravimo osem do deset skokov na dan. V preteklosti smo imeli več skokov, tudi od deset do 13 na dan. V tistem času smo opravili najbolj intenzivne treninge, od sedemsto do osemsto skokov na leto. V zadnjem času je treningov manj, ampak kakovost vadbe ostaja enaka. Črpamo zaloge iz preteklosti, iz časov dobrih, močnih treningov.

Gospodarska kriza se pozna na vseh področjih, tudi v vojski. Letala niso več toliko časa na voljo kot prej, kar se kaže pri izvedbi treningov. A poudarjam, da lepo sodelujemo. Omogočajo nam vse, kar je v njihovi moči.

Natančne številke ne vem. Se pa ta giba okoli 11.000. Skačem od leta 1991.

Če bi se mi zgodila večja nesreča, se sedaj ne bi pogovarjala. Se pa dogajajo različne stvari. Če gre kar koli narobe pri odpiranju padala, obstaja druga možnost. Da sem moral odpreti rezervno padalo, se mi je v vseh teh letih zgodilo petkrat ali šestkrat. Poškodb pa nisem imel.

Preden odpiraš rezervo, je obvezno treba odvreči glavno kupolo. Če glavna kupola ne odleti stran, kot bi morala, obstaja možnost, da bi se rezervno padalo zapletlo v to kupolo. V tem primeru bi bila zadeva lahko usodna. V letošnjem letu smo na podoben način izgubili padalskega kolega iz Italije. Pred nekaj dnevi se je tragično ponesrečila francoska reprezentantka, a ne vem natančno, za kaj je šlo. To leto je bilo v mednarodnem pogledu usodno za dva naša prijatelja. Ampak načeloma je ta šport varen. Nesreč je izredno malo. Letos je bilo očitno tudi nekaj smole.

Največkrat se odpre. Kadar pa se ni odprlo, je bilo največkrat tako, ker sem storil napako pri zlaganju, ali je bil pri odpiranju položaj takšen, da je šla vrvica čez kupolo in zato ta ni bila napihnjena, kot bi morala biti. Takrat oceniš situacijo in jo skušaš rešiti. Če ne gre, padalo odvržeš, malo počakaš in odpreš rezervno padalo, ki se zagotovo odpre, ker je tako narejeno.

Svojo prvo rezervo sem odpiral, ko sem imel za seboj okoli 2000 skokov. Takrat sem bil že kar izkušen, zato me ta situacija ni pretresla. Če moraš odpirati rezervo pri manjšem številu skokov, je to zagotovo težje. Za trenutek te prešine: »To je edina možnost, ki jo še imam. Naj se odpre.« Ko je rezerva enkrat odprta, pa si rešen in olajšan. Kakšnih večjih pomislekov po tem skoku nisem imel.

Ko glavno padalo odvržeš, veš, da je le še ena možnost. Potegneš in čakaš.

Si, ampak v to zaupaš, oprema je stoodstotna. Padalstvo je zelo varen šport, če upoštevaš vsa pravila. Težko pride do nesreče.

Nimam se za skrajneža niti za adrenalinskega odvisnika. Sploh ne. Sem Leščan in od mladih nog sem gledal padalce, ki so me fascinirali. Od otroštva je v meni zorela želja, da bi pokusil. Ko sem bil star 16 let, kar je zakonska meja, sem se vpisal v tečaj. S svojo odločitvijo sem presenetil vse okoli sebe. Oče me je zelo podprl, ker je bil tudi sam velik ljubitelj tega športa, tudi mama me je. Na začetku je imela nekaj pomislekov, ampak ko je videla, da je ta šport varen, je bilo vse v redu. Po tej strani sem imel veliko podporo, kar mi je na začetku ogromno pomagalo. Ko sem prvič pristal, sem bil tako vzhičen, da sem dejal, da bi rad to počel vse življenje. In še vedno traja.

Pri prvem skoku je prisotna trema. Takrat sem se prvič peljal z letalom. Doživel sem novo dimenzijo, ki je na začetku še bolj izrazita. Tisti skok je bila neke vrste ekstaza in zaželel sem si, da bi to delal vse življenje. Vse skupaj je bilo strnjeno v kratek čas, v katerem se sprosti veliko čustev. Najprej pred skokom trema in adrenalin, potem ko skočiš, sledi kratek občutek praznine. Zame je bila takrat to praznina, čeprav je prisoten zračni upor, ki omogoča lepo letenje. Ampak tega ob prvem skoku še ne občutiš. Vse skupaj se mi je zdelo tako elegantno, tisto počasno padanje proti tlom.

Obstajajo določeni okviri, znotraj njih pa lahko najdeš vso svobodo. To je podobno kot sicer v življenju. Ko skočiš z letala, uživaš v svobodi, ampak se zavedaš, da ne bo trajalo večno, temveč boš moral čez nekaj časa odpreti padalo. Tako je, kadar skačeš za svojo dušo, medtem ko se na treningu posvetiš delu.

Če se to zgodi, imamo mehanizme, ki nam pomagajo. Tehnika je precej napredovala. Nimamo več le višinomerov na rokah, ampak tudi zvočne višinomere, ki te na določeni višini opozorijo, da je treba padalo odpreti. Ampak se mi zdi, da smo vsi z glavo pri stvari.

Preden sem prišel do padalstva, sem se rekreativno ukvarjal z drugimi športi. Moj oče je bil zagrizen športnik. Verjetno imam to po njem. On je zelo tekmovalen, sam pa mislim, da sem našel ravnovesje. Ko tekmujem, stremim k dobremu rezultatu, a če ga ne dosežem, nisem razočaran. V zadnjih letih vse bolj uživam v tekmovanjih, saj sem vse bolj zrel. Že na začetku padalske kariere je v meni dozorela želja po zmagi, stati na najvišji stopnički na svetovnem prvenstvu. Čakal sem na pravi trenutek, ki je napočil lansko leto v Dubaju. Tam sem izpolnil skrite želje. Dosegel sem največ, kar je v tem športu možno. Disciplina skoki na cilj mi je pisana na kožo.

Za vse zdrave ljudi, kajti treba je opraviti določene zdravniške preglede, podobne pilotskim. Moraš imeti željo po tem športu in ne smeš imeti strahu pred višino. Drugih omejitev ni, razen pretirana teža. Ta bi znala biti ovira. Glede značaja pa lahko zase rečem, da stremim k popolnosti, natančnosti, včasih celo preveč. Tudi pri tem iščem ravnotežje. Da ne pretiravam. Biti natančen je priporočljivo. Pomembna je tudi vztrajnost, volja... Vse, kar potrebuje športnik, če hoče v vrhunskem športu doseči vrhunski rezultat.

Ko sem se začel ukvarjati s padalstvom, sem bil poln idej, kaj bi se dalo spremeniti, da bi bilo bolje. Ampak na koncu vidiš, da to ni odvisno od tebe. Veliko je dejavnikov, na katere ne moreš vplivati, in na koncu se s tem sprijazniš. Če sedaj pogledam nazaj, niti ne bi česar koli drastično spreminjal. V redu je, da sem lahko v Lescah navaden Domen. Da mi nihče ne gleda pod prste. Da si lahko privoščim kakšno stvar več, kot če bi bil ves čas na očeh javnosti. Morda bi si želel, da bi bil na podlagi rezultatov bolje finančno preskrbljen, kot sem, ampak navsezadnje mi je padalstvo veliko dalo. Videl sem ogromno sveta, doživel veliko lepih trenutkov. Ničesar ne bi spreminjal, hvaležen sem za vse, kar sem dobil. Se pa zavedam, da bi nekatere malenkosti pod drugimi pogoji ta šport lahko naredile zanimiv. S prijateljem iz Anglije sva imela debato o tem, kako priljubljen je postal golf. Ta je bil na enaki ravni, kot smo sedaj mi. Potem so prišli Američani z denarjem in marketinškim načrtom ter golf spravili na današnjo raven. Vse je možno, če obstajata volja in motivacija koga z močjo.

Na tako visoki ravni, da se tudi drugi športi ne bi branili takšne organizacije. Častni sponzor tekmovanja je bil glavni princ Dubaja, ki je tudi sam navdušen padalec in ima svoj padalski center. Ves dan so skoke predvajali po televiziji. Vse je bilo na izredno visoki ravni. Nemogoče si je predstavljati, da bi kjer koli drugje na takšen način organizirali tekmovanje.

V Dubaju sicer ponujajo denarne nagrade, a je mednarodna padalska zveza prosila organizatorje, naj jih na svetovnem prvenstvu ne delijo. S tem bi organizatorjem naslednjega prvenstva naložili preveliko breme. Na pokalnih tekmah, ki jih organizirajo vsako leto, pa denarne nagrade so. Sklad dosega prek milijona dolarjev.

Znotraj tekmovanja je ogromno disciplin, zato so zneski za posamezne dosežke nižji. Če bi zmagal tako med posamezniki kot ekipno, bi si prislužil okoli deset tisoč dolarjev.

Če le malo pada, ni težav. V prostem padanju to občutiš kot rahlo zbadanje po obrazu. Če je dež močnejši, pristanemo z letalom. Z mokrim padalom bi se dalo skočiti, ampak potem bi bila vsa oprema mokra in bi bilo veliko dela s sušenjem. Sem pa na začetku kariere skočil v oblak, v katerem je bila toča. Tisto je pa bilo boleče. Če veste, da skozi oblak letiš s hitrostjo 200 kilometrov na uro, si lahko prestavljate, da to močno boli. Na tla sem prišel ves pikast.

V tem tednu so bili oblaki nizko, pod višino tisoč metrov, kar je pomenilo, da smo se ves čas vozili po robovih oblakov. To je zelo lepa izkušnja. Dokler ne prideš v oblak, imaš občutek, da ga lahko primeš. Kot bi se vozil po zasneženih hribih, kar prinaša velik užitek. Če imaš sonce za seboj, se na oblaku pojavi tvoja senca s padalom. Okoli se izriše svetel krog, včasih je mavričen. To je nekaj posebnega, zelo lep spekter barv. To imamo radi vsi padalci. Najraje se vozim po robu oblakov, medtem ko je v oblaku zgolj megla. V oblaku nič ne vidiš, ne občutiš nič posebnega, z izjemo vonjav. Nekateri oblaki smrdijo.

Ukvarjam se z varnimi športi, base skoki pa se mi zdijo nevarni. Vse se dogaja na takih višinah, da če gre kar koli narobe, druge možnosti ni. Torej če narediš napako pri zlaganju padala, je zadeva končana. Ni druge možnosti. Najmanj, kar se ti zgodi, je, da postaneš invalid. Večja verjetnost pa je, da te ni več. Črni seznami base skakalcev so zelo dolgi. Ta šport je lep, rad pogledam posnetke, ampak je tudi nevaren.