Po eni strani je razumljivo, da s takšnim razmišljanjem skušajo tako vodilni možje kluba kot »neposredne proizvajalke« s svojih ramen odvreči breme favorita. A po drugi se je glede na igralski kader, v katerem je vseh 17 igralk (enajst tujk in šest Slovenk) tudi reprezentantk, velik denarni vložek, vrhunske pogoje za delo in podobno pač potrebno sprijazniti s takšno vlogo. Da se (namerno) zastavljanje nižjih ciljev, ki potem preide v podzavest, po navadi vrne kot bumerang, je na domačem Eurobasketu okusila tudi košarkarska reprezentanca Slovenije: namesto da bi pred domačimi gledalci vsaj napovedovala boj za kolajne, kar bi bilo edino logično, je bil uradni cilj uvrstitev na mesta, ki prinašajo nastop na SP 2014. In potem je tudi ostala brez odličja...

Ne glede na beg od vloge favorita je jasno, da Krim je (in mora biti) poleg Györa glavni kandidat za naslov najboljšega v Evropi, čeprav mnogi (ne)upravičeno omenjajo še Vardar, Larvik, Ferencvaroš in Budućnost. Zato nikakor ne bi bila senzacija, če bi se projekt v tej sezoni, ko na Galjevici rojeni klub praznuje 30-letnico delovanja, končal z evropsko lovoriko. Še posebej, ker je v rokah dvojca Zoran Janković-Tone Tiselj, ki se je doslej v navezi že trikrat izkazal za uspešnega: dvakrat na klubski (Krim evropski prvak 2001 in 2003) in enkrat na reprezentančni ravni (srebro moških na EP 2004).

Sliši se kot športni paradoks, a je resnica – Krim je edini klub v Ljubljani v moški in ženski konkurenci, ki se lahko bori za vrh Evrope. Nogometaši in hokejisti Olimpije ter rokometaši Slovana lahko le sanjajo o nastopu med evropsko elito, košarkarji iz Tivolija so padli v evropsko drugo ligo, z Gorenjske uvoženi odbojkarji ACH Volleyja so vedno dlje od špice Evrope. Poleg tega je Krim edini med njimi, kjer se za trenutne gospodarske razmere še vedno bolj ali manj cedita med in mleko. A je to narobe svet, pa presodite sami.