V zadnjem obdobju sem imel kar nekaj opravka z glasbeniki iz Brooklyna, a večina jih je svoj prostor v podzemlju našla za gramofoni in mešalnimi mizami. Psychic Ills ste v roke vzeli kitare in pod eksperimentalno kopreno psihedelije z leti zgostili drugačna razmišljanja.

Tres Warren: New York je mesto glasbe, kjer se povsod in nenehno nekaj dogaja. Če bi iskal, kam Psychic Ills sodimo, bi hitro zašel, zato se s temi vprašanji ne ukvarjam. Raje se ubadam z vprašanjem, kako se bo naša glasba razvijala v prihodnje. Njeno počelo poznamo, prehojeno pot tudi, ne vemo pa, kam nas bo še zaneslo. Newyorška scena je vsekakor vplivala na razvoj naše glasbene identitete, četudi zadnje čase koncertno nismo veliko prisotni na njej. Sam se pogosto odpravim preverjat, kaj se dogaja v klubih, zasledujem zvočni in družbeni utrip mesta, ki ga poskušam uglasiti v naši glasbi.

Omenjeni utrip je vsekakor zelo dinamičen, kajti na prvi posluh lahko občutimo, da se vsi vaši štirje studijski albumi močno razlikujejo med seboj. Ste takšno politiko sprejeli zavestno ali je posledica večjih izkušenj in odrske kilometrine?

Tres Warren: Mislim, da ni veliko glasbenikov, ki bi se želeli ponavljati ter snemati podobne ali enake albume po nekem preverjenem vzorcu. To niti ni težko, vendar to ni naš način. Sicer se albumi navadno posnamejo v zelo kratkem času in predstavljajo prav to kratko fazo v obstoju nekega benda. Različni pristopi oziroma poznejši zapisi na trakovih odražajo različna občutja in posledično različne raziskovalne interese. Včasih se razsežnosti njihovih dimenzij niti ne zavedamo, kar se sliši v našem eksperimentalnem egu. Dodal bi, da imamo vsaj za dva albuma izgubljenega materiala, nekaj iz obdobja pred prvencem Dins in nekaj takoj po njegovi realizaciji. Za izgubo smo krivi sami, saj se dolgo časa nismo mogli odločiti, kaj bi s tem.

Na kateri točki ste tako zadovoljni z doseženim, da greste v studio in stvar tudi zabeležite?

Elizabeth Hart: Na zadnjih dveh albumih smo malce bolj skopi z improvizacijami. Hazed Dream in One Track Mind sta veliko bolj »napisana« albuma, četudi je bilo nekaj rešitev doseženih povsem spontano. Prva dva albuma pa sta skoraj v celoti nastala na »jammingih«. Do prehoda na bolj »klasično« pisanje materiala je prišlo namenoma; Tres je zložil veliko pesmi, okoli katerih smo nato sestavljali instrumentalne strukture in dodelali aranžmaje.

Preskok v pristopu je vsekakor slišen. Koliko je na to vplival prehod k nekoliko večji neodvisni založbi?

Elizabeth Hart: Prav nič, šlo je za povsem naraven proces in raziskovanje v smeri, ki je zapisana na albumu.

Tres Warren: V bistvu smo iskali povsem drugačen pristop h glasbi. Spoznali smo, da je že čas, da se premaknemo naprej. Do tistega trenutka smo namreč izčrpali že veliko idej, ki so posledično izčrpale nas. Tudi v prihodnje se ne bomo odpovedali improvizaciji, vendar jo bomo postavili v povsem drug kontekst.

V časih, ko je bila v ospredju improvizacija, ste zagotovo morali biti še toliko bolj tolerantni in uvidevni pri končni rešitvi – mislim na zapis, ki je potem končal na albumu.

Elizabeth Hart: Ker je šlo v bistvu za živo igro, podobno kot igramo na koncertih, smo se naučili poslušati drug drugega in si ne skakati v besedo, ko to ni bilo potrebno. Skoraj vedno je ostalo nekaj prostora, ki nam je dovoljeval – če se je stvar »usedla« –, da smo skupaj idejo pripeljali do konca.

Člani benda ste dejavni tudi v drugih projektih. Ali se ideje, ki jih razvijate znotraj njih, pozneje kakor koli materializirajo v matični skupini?

Tres Warren: Povsem naravno je, da človek pade pod vpliv tistega, kar počne, še zlasti, če je z vsemi čutili pri stvari. Ideje so izmuzljive stvari, kar velja predvsem zame, ki se mi glasba stalno dogaja v glavi. Treba je najti le pravi kontekst, da se ideje povežejo in da zadeva deluje. Tisto, kar šteje, je glasba, od kod si ideje prinesel in s čim si jih povezal, je povsem nepomembno. Zagotovo vsak izmed nas prinese nekaj iz obvodnih projektov, in ta različnost nas bogati.

Omenili ste že, da se je ustvarjalni proces v zadnji fazi nekoliko spremenil. Ali je One Track Mind refleksija teh sprememb in kako so se odrazile v praksi?

Tres Warren: Album je delna reakcija na prejšnjo turnejo, ko smo na odru spoznavali, da želimo še bolj poglobiti dinamiko našega rock'n'rolla. Zbirali smo zamisli in kasneje na trakove zabeležili demo posnetke, ki so predstavljali natančno to, kar smo hoteli na albumu. Ko smo vstopili v studio, smo demo verzije samo prenesli na digitalni format. Snemalni proces je bil zato kratkotrajen. V studio smo za nekaj pesmi kot producenta in pevca povabili še Neila Hagertyja, katerega glasbo – najsi gre za Royal Trux ali The Howling Hex – imam zares rad.

Vem, da je zgodaj, vendar – ali se vam že kaj sanja, kako bo zvenel vaš naslednji projekt?

Elizabeth Hart: V bistvu sem že pripravljena, da gremo naprej. Kam? To bomo pa še videli.

Tres Warren: Že danes imam novih skladb vsaj za en album, vendar nisem prepričan, kako se bodo ujele z materialom v nastajanju. Imam nekaj ohlapnih idej, vendar ničesar ne želim posiljevati. Prepustil se bom tokovom… Na koncu se lahko izcimi nekaj povsem tretjega.