Na razne načine. Od podaljšanega prepuščanja topli vodi pod tušem, do pijančevanja in omamljanja. Konec koncev gre tudi za čas trgatev in žganjekuhe. In tista štiri predoziranja na Metelkovi pred 14 dnevi velja razumeti kot sodobno verzijo jesenskozadevaških standardov, čeprav je razlogov za mnenje, da je živelj iz našega rezervata izrazito nagnjen k pretiravanju, tudi precej. Med rekordi v zaužitih mamilih v devetdesetih in rekordno preplavanih rekah, preplezanih stenah, presmučanih gorah, doseženih višinah ter še čim obstaja podobnost. Polnjenje velike praznine s tekmovalnostjo. In če smo že pri tem, naj digresivno omenim zaznavo, da so po novem v modi feferoni. Sam ječim od najmanjših doz, naj pa navedem izkušnjo sodruga, ki je po spletu naročil bojda najmočnejšo papričico na svetu ta hip. Jah, najprej je vroča pekočina obiskala sleherni del telesa in mu ga malodane ohromila, potem je sledila faza popolne blaženosti, potem pa seveda boj na WC s končnim posedanjem na stopnicah v stopnišču bloka, ob katerem blagodejnem učinku na zadnjico je mrmral hvalnice arhitektom, ki so se jih tako hladeče spomnili. »Bolečina mine, zmaga ostane.« Jesen je torej bolj premišljujoče kot pa fizično obdobje. Prehod v pasivo. Primernejša je za prepuščanje mislim, smeri vetra listja in doživljanju hitrih mrakov kot pa sopenju, zaradi česar se ta jesenski ljubljanski maraton zdi v nekem kontraritmu, spet po drugi strani pa velja upoštevati, da lahko dolgoprogaški tek vidimo tudi zgolj kot eno od oblik narkomanije. A vsak ima svojo ljubezen do življenja in naj se vrnem k jesenskemu pitju.

Minuli teden sem nepričakovano ugotovil, da gre za zagaten pojem. Marsikdo, ki sem ga vprašal ali ga pozna, se je čudil, kot da sprašujem po nečem totalno neobstoječem, je pa res, da je padlo tudi par prostodušnih izjav kot: »Ne, ne poznam tega pojma. Jaz pijem stalno.« Zajec nemara tiči v tem, da je ubesedovanje in osmišljanje pitja, kolikor je alkoholiziranje v naših krajih dejansko razširjeno, tabu. Kolega Šalehar je pred časom v TV-studiu gostil poslance in vsakega vprašal, ali pije. Dobil je dve vrsti odgovorov. »Ne, ne pijem,« in pa »Da, občasno, vendar pa vedno le v družbi!«. Slednje so gospodje poudarjali tako izrazito enako, kot če bi odkrili možnost, da lahko na prireditev vsi pridejo s podajanjem iste vstopnice. To, da nikdar ne pijejo sami. Kar je pa v bistvu zastrašujoče. Skupinsko pitje je najslabše možno pitje, zagovarjanje le-tega bi pa lahko oklicali kot klasično zatiranje zasebne iniciative. Skupinsko pitje je konformistična orgija, pri kateri ljudje drug drugemu silijo pijačo, da se potem kompletno opravilno nesposobni in slino cedeči plazijo v taksije, zgubljajo denarnice, trgajo obleke, sproščajo potlačeno, žalijo okolico, v najslabšem primeru se pa usedejo v avto in še povzročijo naključnemu nasproti vozečemu kaj tragičnega. Jesensko pitje je nekaj drugega, počasnega, nesforsiranega, uglednega, tempiranega ter nemalokrat individualnega. Nekaj podobnega temu, kot če bi šel zdaj na morje, v katerem se še da čutiti mljaskavi ostanek poletja, se prepustiti plavanju mrtvaka, z ušesi pod vodo poslušati zvoke, s pogledom pa zreti v vrh gore, ki se dviguje nad obalo in jo je obiskal oblačen klobuk.